Mama mi je pred otroki očitala neplačane položnice. Prvič sem jo prosila, naj odide iz mojega stanovanja.
»Če imaš za kavo, imaš tudi za elektriko,« je rekla mama in predme položila opomin. Nisem še dobro sezula čevljev. Na štedilniku so se kuhali makaroni, za mizo pa je naš devetletni Vid s palcem zakrival znesek na listku za šolo v naravi.
»Katero kavo, mama?«
Pokazala je na lonček ob moji torbi. Iz službe sem ga prinesla zato, ker mi je sodelavka vanj stresla drobiž za kruh. Nisem ji povedala. Že tako me je bilo sram, da sem pri blagajni dvakrat potegnila kartico, čeprav sem po prvem poskusu dobro vedela, da ne bo šlo.
»A bomo brez luči?« je vprašal Vid.
Mama ni rekla nič. Šele takrat je pogledala, kdo vse je v kuhinji.
»Pojdi domov, mama,« sem rekla.
»Kako prosim? Jaz sem ti šla po malo v vrtec.«
»In hvala. Ampak zdaj pojdi.«
Ko so se vrata zaprla, sem ugasnila štedilnik. Makaroni so bili že čisto mehki. Vid je svoj listek prepognil na štiri in mi rekel, da njemu v šolo v naravi itak ni treba, ker mu je na avtobusu slabo.
Tisti večer sem se zjokala v kopalnici. Ne zaradi mame. Zaradi tega njegovega »itak«.
Bojanu novembra niso podaljšali pogodbe v skladišču. Prvih nekaj tednov je vstajal ob šestih kot prej. Pošiljal je prijave, peljal Saro v vrtec in doma skuhal kosilo. Potem so odgovori nehali prihajati, on pa se je začel oblačiti šele, ko je bilo treba po Saro. Od nadomestila in moje plače iz trgovine smo za silo prišli skozi mesec, dokler se ni pokvaril avto. Z njim sem se vozila na jutranjo izmeno v Kranj. Brez njega do začetka izmene nisem imela avtobusa.
Za elektriko sva se po telefonu dogovorila za dva obroka. Prvega sem plačala z denarjem, ki sem ga imela v kuverti za Vidov tabor. Ko sem hotela Bojanu pokazati, koliko še manjka, je rekel, da bo že nekaj našel.
»Ne sprašujem te, kdaj boš našel službo. Prosim te, da se usedeš zraven mene.«
Usedel se je. Čez minuto je vstal, da bi dal prat perilo. Še danes ne vem, ali ga je bilo bolj sram ali ga je bilo bolj strah, da bom na glas povedala, koliko sem jezna.
Od upravnice bloka sem dobila čiščenje dveh stopnišč. Ob torkih in četrtkih sem po trgovini pojedla žemljo v avtu in šla po vedro v klet. Prvi četrtek me je en gospod v copatih vprašal, ali lahko še enkrat pobrišem pred njegovimi vrati. Rekla sem, da lahko. Potem sem v avtu ugotovila, da sem izpustila nastop najstarejše, Neže. V koledarju sem ga imela podčrtanega. Bojan je šel in mi poslal posnetek, na katerem se je večinoma videl tilnik nekoga iz druge vrste.
Doma je Neža rekla: »Saj smo samo dve pesmi zapeli.«
Prosila sem jo, naj mi eno zapoje. Ni hotela. Seveda ni hotela.
Naslednji dan sem pred vrtcem vprašala Mojco, ali ima od starejšega sina še kakšne nepremočljive hlače. Našemu Juretu so njegove segale komaj do gležnjev, za športni dan pa so napovedovali sneg. Pripravljen sem imela cel govor o tem, kako mu je v enem mesecu vse premajhno, pa je Mojca samo vprašala, koliko je visok.
»Prinesi ga v soboto k nam, da proba. Pa če imaš doma kakšno sestavljanko, ki je Sara ne mara več, jo vzamem. Naša eno in isto sestavlja že od božiča.«
V soboto sva ob kavi izvedeli, da obe računava, kaj lahko počaka do petnajstega. Mojca je v skupino dodala še Polono, ki je po ločitvi lovila izmene in prevzeme otrok. Sprva smo si pošiljale slike bund in čevljev. Potem sem jaz ob sredah pobrala še Mojčinega fanta, Polona pa je nekoč peljala Nežo na vajo, ker sem morala ostati pri blagajni. Nismo si mogle plačevati računov. Je pa veliko pomenilo, da sem lahko ob štirih nekomu napisala: »A lahko danes ti?« in mi ni bilo treba najprej pojasniti celega svojega življenja.
Z mamo se skoraj dva tedna nisva slišali. Potem je prinesla lonec jote. Pustila ga je na predpražniku in pozvonila, kot da dostavlja pošto. Ujela sem jo pri dvigalu.
»Lahko prideš noter,« sem rekla. »Ampak če te kaj skrbi, povej meni. Ne pred otroki. Vid me je potem tri dni spraševal, če lahko zvečer bere brez luči na hodniku.«
Mama je držala prst na gumbu za dvigalo, čeprav je že svetil.
»Ko je bil tvoj oče brez dela, sem enkrat poslala tebe v trgovino vprašat, če nam dajo na zvezek,« je rekla. »Stara si bila toliko kot Neža. Se ti še spomniš?«
Seveda sem se. Prodajalka me je vprašala, ali bo oče prišel poravnat tudi za prejšnji mesec. Doma sem rekla, da kruha ni več.
»Ne bi rada, da morajo tvoji kaj takega,« je rekla mama.
»Potem ne govori pred njimi tako, da bodo sami začeli ugibat, čemu se morajo odpovedat.«
Tisti dan je ostala na joti. Naslednji teden me je že spet vprašala, zakaj kupujem narezan kruh, če je cel cenejši. Sem ji rekla, da lahko o kruhu govoriva drugič, če jo je zdaj prišla poslušat Saro, kako poje. Odložila je vrečko in šla v otroško sobo.
Bojan je medtem dobil delo za tri mesece v proizvodnji. Preden je prišla prva plača, je šel sam do razredničarke in se dogovoril za obročno plačilo šole v naravi. Povedal mi je šele doma. Vid je tisti večer iz omare privlekel nahrbtnik in naju čisto resno vprašal, ali lahko vzame dva para nogavic več, če bo dež. Obrnila sem se k pomivalnemu koritu, da ne bi videl, kako me je ena taka neumnost spravila v jok.
Še vedno čistim ob četrtkih. Ob torkih ne več. Neža ima takrat vaje in včasih me pusti, da jo počakam pri vratih. Z mamo sva se dogovorili, da ob četrtkih pobere Saro, ampak me mora prej poklicati, če bo pripeljala še kaj za v skrinjo. Zadnjič je poklicala in vprašala samo: »Imaš prostor za dve porciji?« Imela sem ga.
Še zdaj me kdaj stisne, ko mami rečem, naj česa ne počne. A ste tudi vi doma kdaj morali postaviti mejo ravno človeku, brez katerega bi vam bilo težje?