Na robu obupa, ko so računi grozili, da nas bodo pogoltnili, in je hladilnik sameval prazen, mi je vera ostala zadnja rešilna bilka. Vodim vas skozi neprespane noči, prepire z možem in trenutke, ko sem Boga prosila, naj nam pokaže pot. Naučila sem se, da čudeži pridejo, ko jih najmanj pričakuješ – a le, če ne izgubiš vere.
Egy válás utáni csendben éltem Ljubljanában, amikor egy idegen kutya betört a napjaimba, és a felelősség olyan döntésekbe kényszerített, amiket nem lehet visszacsinálni. A testem fáradt volt, a fejem üres, és mégis ő lett az, aki miatt először kértem segítséget, majd szakítottam a régi életemmel. Amit a kutya miatt elvesztettem és amit miatta visszakaptam, az ma is megkérdőjelezi bennem, mit jelent valakihez hűnek lenni.
Šest let sem skrbela za moževo babico, medtem ko je tašča delala v tujini. Po njenem povratku se je vse spremenilo, ostala sem z občutkom izdaje in izkoriščanja. Zdaj se sprašujem, ali ima najin zakon sploh še smisel.
Med porodnišnico in praznim stanovanjem v ljubljanskem bloku sem v enem dnevu izgubila moža in dobila hčerko. Ko sem mislila, da se mi je življenje zaprlo, je v moje roke prišel pes, ki me je prisilil v odločitve, ki jih nisem hotela sprejeti. Še danes ne vem, ali sem bila jaz tista, ki je rešila njega, ali je on rešil mene.
V domu starejših pišem pismo svoji hčerki, ki me že dolgo ni obiskala. Vsak večer, ko se luči ugasnejo, upam, da bo prišla, a ostajam sama s svojimi mislimi in bolečino. Sprašujem se, ali sem res postala le še breme in ali si zaslužim vsaj drobec njene pozornosti.
Tisto novembrsko noč sem v kuhinji ležala pri miru, medtem ko je moj pes z zobmi vlekel moj rokav, da bi me spravil iz krvi in tišine. Po ločitvi sem tonila v osamljenost in se pretvarjala, da zmorem, a on me je z vsakim sprehodom silil v odločitve, ki jih nisem mogla več vzeti nazaj. To je moja zgodba iz Ljubljane, o tem, kako me je pes potisnil v pomoč, v resnico in nazaj med ljudi, ko sem mislila, da sem že izginila.
Moje ime je Marko in nikoli si nisem mislil, da bo navadno pritoževanje zaradi hrupnih sosedov preraslo v nočno moro, ki me je pripeljala na rob družbe. V tej zgodbi razkrivam, kako hitro lahko osamljenost in nerazumevanje potisneta človeka v obup, ter kako težko je najti pomoč, ko jo najbolj potrebuješ. Morda se boste v moji zgodbi prepoznali tudi vi ali kdo od vaših bližnjih.
Moje ime je Katarina. Dvanajst let sem bila ujeta v lastnem domu, popolnoma odvisna od moža, ki je nadzoroval vsak moj korak, vsak evro in vsako odločitev. To je zgodba o bolečini, strahu in pogumu, ki sem ga morala najti, da sem ponovno našla sebe.
Vse se je začelo z razpadom zakona in občutkom, da sem v lastnem stanovanju postala odvečna. Potem je v moje življenje vstopil pes in me prisilil, da sem naredila tri odločitve, ki jih ni bilo mogoče vzeti nazaj. Še danes se sprašujem, ali sem bila sebična ali pa sem se prvič v življenju samo rešila.
Vse, kar sem verjela o svoji družini in zakonu, se je sesulo v eni sami noči. Ko sem prejela očetov obupan klic, da je mama hudo zbolela, sem pričakovala podporo moža, a me je namesto tega pričakal hladen zid sebičnosti. Od tistega trenutka naprej sem se morala vprašati, kaj je v resnici pomembno – ljubezen, družina ali denar.
Na dan, ko bi morala samo reči »da«, sem v krvavih dlaneh držala povodec in poslušala, kako moj pes težko diha. Namesto slavja so bile mize prazne, jaz pa sem v mikrofon povedala resnico, ki sem jo leta skrivala, ker me je bilo sram in ker sem se bala, da mi nihče ne bo verjel. Ta pes ni bil okrasek moje zgodbe – zaradi njega sem sprejela tri odločitve, ki so mi raztrgale življenje, a mi ga tudi rešile.
Vse se je začelo tistega deževnega popoldneva, ko sem vstopila v tiho stanovanje in na kuhinjski mizi zagledala list papirja. Vsaka beseda, ki jo je napisal moj mož, je zarezala globlje kot nož, in nenadoma sem se morala soočiti z resnico, ki sem jo predolgo potiskala na stran. Zdaj se sprašujem, ali bi lahko kaj spremenila, ali sem bila prepozna, da bi rešila najino družino.
