Pet let sem bila steber najinega doma, danes pa sem prvič prosila moža za denarno pomoč. Njegov pogled me je pretresel bolj, kot sem si kdajkoli predstavljala. Je najina ljubezen dovolj močna, da preživi to preizkušnjo?
Tekla sem za psom po stopnišču bloka, ko sem na ploščicah zagledala kri in zaslišala sirene. Tistega večera nisem več vedela, ali rešujem njega ali sebe. Kar se je začelo kot naključje pred vrati, me je prisililo, da naredim tri odločitve, ki jih ne morem več vzeti nazaj.
Moje ime je Marjeta in dolga leta sem živela v senci moževega alkoholizma, prenašala žaljivke, revščino in obsojanje okolice. Ta zgodba je o moji poti skozi bolečino, sram in strah, pa tudi o tem, kako sem zbrala moč, da sem se borila zase in za svojega sina. Danes, ko gledam v prihodnost, se sprašujem – sem resnično svobodna ali me preteklost še vedno drži za roko?
Sredi noči sem zaradi psa prvič poklicala pomoč in s tem sprožila plaz odločitev, ki jih nisem mogla več vzeti nazaj.Ko je družina od mene zahtevala, da bratu prepustim stanovanje, je prav pes postal razlog, da sem se nehala lomiti na pol.Še danes ne vem, ali sem rešila sebe ali njega, vem pa, da brez njega ne bi preživela tistega leta.
V trenutku, ko mi je Ivan rekel, naj pridem čistit njihov stan za plačilo, se mi je svet podrl. Nikoli nisem sprejela Ane, njegove žene, in zdaj se mi zdi, da me sin vidi le še kot nekoga, ki mu lahko koristi. Ta trenutek me je prisilil, da se zazrem vase in se vprašam, kje so meje materinske ljubezni.
Sem Marija in v enem popoldnevu sem videla, kako se moja vnukinja Ema dobesedno umika iz sveta, medtem ko moja hči Laura vse bolj stiska k sebi mlajšo sestrico. Pes Rex ni bil tolažba v ozadju, ampak je s svojim vedenjem prisilil mene in Lauro v odločitve, ki jih ni bilo več mogoče vzeti nazaj. To je zgodba o krivdi, ki se je nabirala leta, in o tem, kako me je en pes potisnil v resnico, ko sem se je najbolj bala.
Vse se je začelo tistega deževnega večera, ko sem prvič slišala, da naj bi v naš novi dom prišla tudi moja tašča. Srce mi je razbijalo, ko sem poslušala, kako moj mož Marko in njegova mama Breda razpravljata o tem, kot da je to nekaj samoumevnega. V trenutku sem vedela, da bo to preizkušnja za najino ljubezen, za moje sanje in za to, kdo sem v resnici.
Na robu obupa, ko so računi grozili, da nas bodo pogoltnili, in je hladilnik sameval prazen, mi je vera ostala zadnja rešilna bilka. Vodim vas skozi neprespane noči, prepire z možem in trenutke, ko sem Boga prosila, naj nam pokaže pot. Naučila sem se, da čudeži pridejo, ko jih najmanj pričakuješ – a le, če ne izgubiš vere.
Egy válás utáni csendben éltem Ljubljanában, amikor egy idegen kutya betört a napjaimba, és a felelősség olyan döntésekbe kényszerített, amiket nem lehet visszacsinálni. A testem fáradt volt, a fejem üres, és mégis ő lett az, aki miatt először kértem segítséget, majd szakítottam a régi életemmel. Amit a kutya miatt elvesztettem és amit miatta visszakaptam, az ma is megkérdőjelezi bennem, mit jelent valakihez hűnek lenni.
Šest let sem skrbela za moževo babico, medtem ko je tašča delala v tujini. Po njenem povratku se je vse spremenilo, ostala sem z občutkom izdaje in izkoriščanja. Zdaj se sprašujem, ali ima najin zakon sploh še smisel.
Med porodnišnico in praznim stanovanjem v ljubljanskem bloku sem v enem dnevu izgubila moža in dobila hčerko. Ko sem mislila, da se mi je življenje zaprlo, je v moje roke prišel pes, ki me je prisilil v odločitve, ki jih nisem hotela sprejeti. Še danes ne vem, ali sem bila jaz tista, ki je rešila njega, ali je on rešil mene.
V domu starejših pišem pismo svoji hčerki, ki me že dolgo ni obiskala. Vsak večer, ko se luči ugasnejo, upam, da bo prišla, a ostajam sama s svojimi mislimi in bolečino. Sprašujem se, ali sem res postala le še breme in ali si zaslužim vsaj drobec njene pozornosti.
