Po petnajstih letih zakona sem priznal, da ljubim drugo žensko in da se želim ločiti. Namesto podpore sem od svoje mame dobil ultimat, zaradi katerega se je razklala vsa družina. Šele ko me je hči vprašala, zakaj sem lagal, sem razumel, da nov začetek ne izbriše škode, ki sem jo povzročil.
Odraščala sem med opomini, izvršbami in maminimi obljubami, da bo naslednji mesec vse drugače. Leta sem s študentskim denarjem in prvimi plačami reševala njene dolgove, dokler nisem skoraj izgubila še svojega življenja. Ko sem ji postavila mejo, sem morala sprejeti, da me bo imela za nehvaležno hčerko.
a mama mu vrŽe v obraz, da otrok ni njegov. Ena sama stavek, ki je sprožil kaos, prepovede in tajni DNK testi. Ali se zaupanje v zakonu sploh vrne, ko enkrat v hišo vstopi takšen dvom?
Ko sva z Nino pobegnila iz Ljubljane v staro zapuščeno hišo v Beli krajini, sem bil prepričan, da začenjam končno svoje življenje. Vse sem hotel narediti brez mamine pomoči, brez njenih opozoril in brez občutka, da sem še vedno njen sin, ki ne zna sam sprejeti ene velike odločitve. Potem so prišli papirji, dolgovi, tišina med nama in trenutek, ko sem moral priznati, da me ni najbolj zlomila hiša, ampak to, da nisem več vedel, komu sploh še kaj dokazujem.
