Babico sem našla v ledenem stanovanju s praznim hladilnikom. Ko sem jo vzela k sebi, sta se proti meni obrnila mama in mož.

»Ne odpiraj hladilnika, Maja. Nič takega ni noter.«

Babica me je prijela za zapestje. Njeni prsti so bili mrzli, rokav jopice pa umazan na robu. Vrata sem vseeno odprla. Pol čebule, margarina in lonček jogurta, ki mu je rok potekel pred enajstimi dnevi.

»Kdaj si nazadnje jedla kaj toplega?«

Pogledala je proti štedilniku.

»Saj sem si juho.«

V loncu je bila voda z nekaj rezanci. Na površini se je naredila tanka skorja.

Še danes me je sram, ker je bila moja prva misel: zakaj mi ni povedala? Šele pozneje sem se vprašala, zakaj je jaz nisem nikoli zares vprašala.

Babica Marija je živela v svojem stanovanju v Mostah. Po dedkovi smrti smo vsi govorili, da se dobro drži. Mama Darja jo je občasno obiskala, stric Bojan ji je za praznike prinesel kavo. Jaz sem jo klicala ob nedeljah, največkrat med zlaganjem perila.

»Imaš vse?«

»Imam, imam. Ti samo povej, kako si.«

In sem govorila o sebi.

Tisti četrtek sem prišla nenapovedano, ker se dva dni ni oglasila. V predsobi je smrdelo po vlagi. Pri postelji so bile zložene neodprte položnice. V kopalnici se je držala umivalnika, ker ji je prejšnji mesec spodrsnilo in jo je bilo od takrat strah stopiti v kad.

Ni bila pozabljiva. Ni bila nesposobna odločanja. Bila je osemdesetletna ženska z bolečimi koleni, nizko pokojnino in telefonom, ob katerem je očitno čakala bolj pogosto, kot smo si hoteli priznati.

Poklicala sem mamo.

»Veš, kako živi?«

»Spet pretiravaš. Prejšnji mesec sem bila tam.«

»Si pogledala v hladilnik?«

Na drugi strani je nekaj zašumelo.

»Tvoja babica je vedno nekaj skrivala. Denar ji daš, pa ga spravi za pogreb.«

»Trenutno bi ga potrebovala za hrano.«

Mama je zavzdihnila tako, kot da sem ji naložila še eno neprijetno opravilo.

Babico sem vprašala, ali bi šla za nekaj časa k meni. Najprej je odkimala.

»Rok ne bo vesel.«

»Z njim se bom pogovorila.«

To sem rekla preveč samozavestno. V resnici sem mu poslala sporočilo šele, ko je babica že sedela v mojem avtu, z vrečko zdravil in spalno srajco v naročju.

Doma naju je pričakal pri kuhinjskem pultu.

»Lahko za minuto?«

V kopalnici je govoril potiho, skozi stisnjene zobe.

»Živiva na šestinštiridesetih kvadratih. Kam jo boš dala?«

»Na raztegljiv kavč. Za zdaj.«

»In kdaj si nameravala vprašati mene?«

»Nisem je mogla pustiti tam.«

»Tega nisem rekel.«

Takrat ga nisem hotela slišati. Slišala sem samo, da mu je kavč pomembnejši od moje babice.

Mama je prišla naslednji večer. Ni slekla plašča.

»Pri meni ni prostora,« je začela. »Pa stroškov zdravljenja in pomoči jaz ne morem prevzeti.«

»Nisem te prosila, da prevzameš vse. Prosim te, da sodeluješ.«

Babica je sedela za mizo in drobila kruh ob krožniku.

»Lahko grem domov,« je rekla.

Nihče ni takoj odgovoril. Tista tišina je bila hujša od prepiranja.

Prvi teden sem vzela dopust. Peljala sem jo k zdravnici, uredila recepte, kupila nedrsečo podlogo in ji umila lase. Ko sem ji sušila redke sive pramene, je zaprla oči.

»Tole pa paše,« je rekla.

Skoraj sem se zjokala zaradi čisto navadnega sušilnika.

Potem se je začelo vsakdanje življenje. Služba, trgovina, kuhanje, nočno vstajanje. Babica je do stranišča hodila počasi in se v temi zaletavala v rob mize. Rok je vstajal ob petih. Zvečer ni mogel gledati televizije, ker je ona že ležala v dnevni sobi.

Jaz sem bila utrujena in sitna. Enkrat sem zaloputnila predal, ker nisem našla merilnika za tlak. Babica se je zdrznila.

»Oprosti,« sem rekla.

»Saj vem, da sem vam napoti.«

Takrat sem ugotovila, da lahko človeka spraviš na toplo, pa se še vedno počuti odveč.

Z Rokom sva se najhuje sprla po treh tednih.

»Nisem več tvoj mož,« je rekel. »Sem nekdo, ki mora biti tiho, ker je vsaka njegova potreba sebična.«

»Torej naj jo odpeljem nazaj?«

»Spet to. Zakaj sta samo ti dve možnosti?«

Odšel je na sprehod brez telefona. Sedela sem na robu postelje in prvič priznala, da nimam načrta. Imela sem jezo, slabo vest in prepričanje, da bo ljubezen nekako dovolj.

Ni bila.

Naslednjo soboto sem za našo kuhinjsko mizo zbrala mamo in strica. Babico sem vprašala, ali želi biti zraven.

»Seveda,« je rekla. »Saj se o meni pogovarjate.«

Pred nas je položila bančne izpiske. Pokojnina, položnice, zdravila, trgovina. Nobenih skrivnih prihrankov.

Mama je dolgo gledala številke.

»Zakaj nisi rekla, da je tako hudo?«

Babica si je poravnala rob prtička.

»Ko sem ti rekla, da težko hodim v trgovino, si rekla, naj naročim dostavo. Ko sem omenila položnice, si rekla, da je vsem težko. Potem nisem več.«

Mama je odprla usta, pa jih spet zaprla.

Tudi jaz nisem mogla gledati babice. Meni je nekoč rekla, da so nedelje dolge. Svetovala sem ji, naj prižge radio.

Dogovor ni nastal brez očitkov. Stric je godrnjal, da ima tudi sam obveznosti. Mama je jokala. Rok je prvič jasno povedal, da babice noče izriniti, ampak da tako ne moremo živeti v nedogled.

Poklicali smo center za socialno delo in izvajalca pomoči na domu. Na pomoč je bilo treba čakati. Medtem je mama prevzela dva popoldneva na teden, stric prevoze in del stroškov. Vse smo zapisali. Ne zato, ker bi bilo lepo. Ker na »saj bomo« nisem več pristala.

Babica je želela nazaj v svoje stanovanje. Bala sem se, ampak tokrat sem jo poslušala. Uredili smo kopalnico, odstranili preproge in organizirali obiske ter pomoč pri gospodinjstvu.

Zdaj ob sredah pri njej skuham kosilo. Rok gre včasih z mano. Z mamo še nisva čisto v redu, vendar pride, ko obljubi.

Babica me pred odhodom še vedno vpraša, ali imam dovolj časa zase. Včasih ji po pravici rečem, da ne.

Še vedno se sprašujem, kolikokrat mora starejši človek namigniti, da ne zmore več, preden ga zares slišimo. In zakaj v družini tisti, ki prvi ukrepa, tako hitro postane problem?