Čustvene izpovedi

Ko mi je sin hotel vzeti še psa, sem končno izrekla vse, kar sem leta tiščala v sebi

Ko sem po moževi smrti ostala sama v stanovanju v ljubljanskih Fužinah, sem počasi nehala živeti in samo še obstajala. Potem mi je vnuk prinesel psa in prvič po dolgih letih sem spet čutila veselje, a moj sin je v tem videl samo breme, umazanijo in dokaz, da sama ne zmorem več. Ko je pes hudo zbolel, smo se morali vsi skupaj soočiti ne samo z denarjem, ampak tudi z bolečino, ki je po moževi smrti nikoli nismo zares izgovorili.

Čustva

Po petintridesetih letih sem postala tujca v lastnem domu

Po petintridesetih letih zakona ena poved ob večerji razreže življenje na prej in potem. Ko mož nenadoma zahteva ločitev, ker se v lastnem domu počuti tujca, ostanet v praznini medtine, ki so leta zamenjali za tišino. Je mogoče začeti znova v prihranjih in strahu, ko spoznaš, da si ljubljenega človeka morda nikoli resnično slišala?

Bistvoga

Anonimna pomoč, ki nam je razkropila človečnost

Anonimni paket denarja pred vrati je družini rešil življenje, vendar je v bloku sprožil pravo vojno nezaupanja in sumov. Ko se sosedi prepirjajo o moralki in krvavih denarjih, se ena osebla odloči za ponos, ki ima zastrašujoče posledice.

čustvena negligenca
Nevidna v svojem lastnem domu

Nevidna v svojem lastnem domu

Ko vsi okoli vas trdijo, da je vse v redu, vi pa se počutite nevidne in čustveno prazne, kje se začne egoizem in kje potreba po preživetju? Bo boj za lastno dostojanstvo vreden razbitja slike popolne družine?

Družinski konflikti

Kupila sem svojo osamljenost z lastnim stanovanjem

Prepisala mu je stanovanje v zaupanju in ljubezni, on pa jo zdaj skrbi v pličnem domu, medtem ko v njenem domu obnavlja stene za lastne koristi. Zdaj se sooča z grozljivo izbiro: bo bojevala za svojo pravico in dostojanstvo ali pa bo v imenu družine sprejela izdajo, ki jo pusti v popolni osamljenosti.

družbeni problemi

Ko sem ostala sama: Moja pot iz vasi v Sarajevo med obsojanjem, bolečino in novo močjo

V tem življenjskem zapisu opisujem svojo pot od trenutka, ko me je Adnan zapustil z dvema majhnima otrokoma v vasi, skozi preizkušnje obsojanja in revščine, do novega začetka v Sarajevu. Zaupam vam bolečino, ki sem jo čutila, ponos, ki sem ga našla v boju za svoje otroke, ter presenetljivo srečanje z Adnanom, ki je preoblikovalo moj pogled nase. Na koncu se vprašam, ali bi sploh še kdaj bila pripravljena odpustiti in kaj zares pomeni biti svobodna.

Družinske drame

Odpusti mi, babica, da sem te pozabila

Na tisti usodni dan, ko sem pred trgovino izvedela, da moja babica ni jedla že tri dni, se mi je sesul svet. V meni so se prebudila stara družinska ranjenost, sram in želja, da končno popravim zamujeno. To je moja pripoved o tem, kako sem se skozi krivdo in iskanje odpuščanja vračala k svoji družini in k sebi.