S kovčkom in dvema otrokoma v noči: Moj novi začetek v Sloveniji

»Ne kriči pred otroki!« sem zašepetala, ko je Gregor spet dvignil glas. Rok in Tjaša sta se stisnila k meni, njune oči so bile široke od strahu. V tistem trenutku sem vedela, da ne morem več. Da ne smem več. Da če ostanem, bom izgubila sebe – in še huje, izgubila bom njiju.

Bila je mrzla marčevska noč v našem majhnem stanovanju v Šiški. Gregor je razbijal po kuhinji, jaz pa sem v spalnici tiho metala najnujnejše stvari v star moder kovček. Otroka sta me nemo opazovala. »Mami, kam gremo?« je šepnila Tjaša. »Na varno, srček,« sem ji odgovorila, čeprav sama nisem vedela, kaj to pomeni.

Ko so se vrata za nami zaprla, sem čutila olajšanje in grozo hkrati. Nisem imela načrta. Nisem imela denarja. Imela sem le kovček, dve prestrašeni duši in srce, ki je razpadalo na koščke.

Prvo noč smo prespali na železniški postaji. Zjutraj sem poklicala svojo mamo v Celje. »Mami, potrebujem pomoč,« sem rekla s tresočim glasom. »Ne morem te sprejeti, veš, kako je tvoj oče… Saj veš, kaj bo rekel sosedom.«

Takrat sem prvič začutila tisto ledeno osamljenost, ki te zgrabi v prsih in ne popusti več. V Sloveniji vsi govorijo o družini kot o temelju družbe, a ko si res na tleh, si pogosto sam.

Po nekaj dneh v kriznem centru sem našla začasno sobico v starem bloku na Viču. Stene so bile plesnive, okna so puščala mrzel zrak. Otroka sta jokala ponoči. Jaz pa sem ponoči sedela na robu postelje in štela kovance – ali bo dovolj za mleko? Za kruh?

Vsak dan sem hodila po službah – čistila sem pisarne, pomagala v kuhinji v domu za ostarele, ob vikendih sem prodajala rože na tržnici. Včasih sem se sramovala, ko so me bivše sošolke iz gimnazije gledale zviška: »A ti še vedno nisi našla prave službe?«

Gregor mi je grozil po telefonu: »Vzela si mi otroke! Nikoli ti ne bom odpustil!« Včasih je stal pred blokom in kričal moje ime. Policija je prišla dvakrat, a vedno so rekli: »Gospa, saj ni ničesar storil.«

Najhuje pa je bilo ob praznikih. Ko so vsi govorili o toplini doma in družinskih vrednotah, sem jaz sedela z otrokoma ob sveči in gledala skozi okno v prazno noč. Tjaša me je vprašala: »Mami, zakaj nimamo dedka in babice? Zakaj nas nihče ne obišče?«

Nisem imela odgovora. Moja mama se ni oglasila več mesecev. Oče mi je pisal le enkrat: »Sama si si kriva.«

A nekega dne sem srečala sosedo Marjeto na stopnišču. Prinesla mi je lonec juhe in rekla: »Veš, tudi jaz sem šla skozi pekel z možem pijancem. Če kaj potrebuješ, potrkaj.« Prvič po dolgem času sem začutila toplino.

Otroka sta počasi začela hoditi v šolo. Rok je imel težave z učenjem – učiteljica me je poklicala: »Gospa Novak, vaš sin je zaprt vase. Je doma vse v redu?« Kako naj ji povem resnico? Da doma ni nikogar razen mene in dveh prestrašenih otrok?

Počasi sem začela graditi novo življenje. Prijavila sem se na tečaj za socialno oskrbovalko. Marjeta mi je pazila otroke, ko sem imela izpite. Prvič po dolgih letih sem začutila upanje.

A Gregor ni odnehal. Pošiljal mi je grozilna pisma, enkrat mi je razbil okno na avtu. Policija je rekla: »Nimamo dokazov.« Prijateljica iz kriznega centra mi je svetovala: »Pojdi na sodišče za prepoved približevanja.« A sodnica me je vprašala: »Ali res mislite, da je nevaren? Saj ni še nikoli udaril otrok.«

Včasih sem ponoči jokala v blazino in si želela samo eno stvar – da bi nekdo verjel meni in mojima otrokoma.

Leta so minevala. Otroka sta rasla. Tjaša je začela igrati violino v glasbeni šoli – vsak njen ton me je spomnil na to, zakaj vztrajam. Rok se je navdušil nad računalniki in sanjal o študiju na fakulteti za računalništvo.

Nekega dne me je poklicala mama: »Oče je bolan. Lahko prideš domov?« Šla sem – ne zaradi njega, ampak zaradi sebe. Ko sem stopila čez prag domače hiše v Celju, me je oče pogledal skozi priprte oči: »Nisem te razumel… Ampak zdaj vidim, da si močna.«

Solze so mi stekle po licu. Vse življenje sem čakala na te besede.

Danes živim v majhnem stanovanju na Rudniku. Delam kot socialna oskrbovalka in pomagam drugim ženskam, ki bežijo pred nasiljem. Vsaki rečem: »Nisi sama.«

Včasih ponoči še vedno sanjam tisto noč s kovčkom in otrokoma na postaji. Sprašujem se: Koliko žensk še vedno čaka na pogum? Koliko otrok še vedno joka v temi? Ali bomo kdaj v Sloveniji res znali prisluhniti drug drugemu?