Nikoli te ne bom pozabila – Samotno življenje učiteljice na slovenskem podeželju
»Ne, Neža, ne moreš kar tako!« je zagrmela tašča izza kuhinjskih vrat. Njene besede so mi še dolgo odzvanjale v ušesih, ko sem tistega večera stala ob oknu in gledala, kako se nad polji spušča mrak. V naši hiši je bila tišina nekaj običajnega, a tistega dne je bila težja kot kadarkoli prej. Mož, Jože, je umrl pred tremi leti. Srčni napad. Prehitro, preveč nenadno. Sin Luka je že leto dni v Ljubljani in se oglaša le še redko – morda enkrat na mesec, če imam srečo. In jaz? Ostala sem sama s taščo, ki mi nikoli ni odpustila, da sem ji ‚odvzela‘ sina.
Vsako jutro vstanem ob petih. V kuhinji je hladno, vonj po stari kavi in po vlagi. Tašča že sedi za mizo in lista po starem Dnevniku. »Spet boš zamudila v šolo,« zamomlja brez pogleda. Včasih si želim, da bi mi rekla kaj prijaznega. Da bi me vprašala, kako sem. A tega ni bilo nikoli. Včasih sem verjela, da se bo najin odnos popravil, zdaj pa vem, da sem ji le senca v hiši.
V šoli me otroci še vedno kličejo ‚učiteljica Neža‘. Včasih mi kdo prinese risbico ali cvetlico z vrta. To so moji najlepši trenutki dneva. A tudi tam ni več kot včasih. Starši so nezadovoljni, ker nimamo dovolj sredstev za nove učbenike, ravnateljica mi namiguje, da sem preveč stroga. Kolegica Marjeta mi je zadnjič rekla: »Neža, ti si preveč sama. Pridi k meni na kavo.« A ko sem prišla, je bila tam še cela njena družina in pogovor je hitro skrenil na politike in cene bencina. Spet sem bila sama med ljudmi.
Najhuje je zvečer. Ko se vas umiri in se skozi okno sliši le še lajež sosedovega psa in oddaljeni vlak iz smeri Celja. Takrat se spomnim na Jožeta. Kako sva sedela na klopci pred hišo in gledala v zvezde. Kako je znal biti tih, a vedno topel. Ko je umrl, sem prvič začutila pravo praznino. Luka je bil takrat še doma, a kmalu ga je življenje odneslo v mesto. Zdaj ima novo dekle, novo življenje. Ko ga pokličem, mi vedno reče: »Mami, nimam časa.« In potem tišina.
Včasih se vprašam, ali sem kdaj res pripadala tej vasi. Prišla sem iz Škofje Loke kot mlada učiteljica in mislila, da bom tu našla dom. A ljudje tukaj so zaprti vase. Nikoli me niso povabili na vaški piknik ali k sveti maši. Vedno sem bila tista ‚priseljenka‘. Tudi Jožetova mama mi ni nikoli rekla ‚hči‘. Vedno le ‚Neža‘.
Nekega dne sem v šoli opazila deklico Tino, ki je sedela sama na klopci med odmorom. Prisedla sem k njej in jo vprašala: »Si v redu?« Pogledala me je s tistimi velikimi očmi in tiho rekla: »Pogrešam mami.« Takrat sem začutila bolečino, ki jo poznam predobro. Objela sem jo in ji rekla: »Veš, tudi jaz koga pogrešam.« Od takrat sva si bližje. Vsak dan mi prinese kakšno risbico ali mi pove kakšno skrivnost.
A doma ni bilo sprememb. Tašča je postajala vse bolj zagrenjena. Nekega večera mi je zabrusila: »Če ne bi bilo tebe, bi bil Jože še živ!« Te besede so me zarezale globlje kot katerakoli druga žalitev. Vem, da ni res – a vseeno sem začela dvomiti vase. Sem res kriva za vse? Sem res tako slaba?
Nekega petka sem zbrala pogum in poklicala Luko: »Luka, bi prišel domov za vikend?« Dolga tišina na drugi strani. »Ne vem, mami… Maja ima rojstni dan… Pa še veliko dela imam.« Počasi sem odložila telefon in začutila solze na licih.
V šoli so se začele govorice o mojem odnosu z ravnateljico. Neka mama mi je rekla: »Slišala sem, da vas bodo odpustili.« Srce mi je padlo v hlače. Šola je moje edino zatočišče – če izgubim to… Kaj mi sploh še ostane?
Tistega večera sem sedela na klopci pred hišo in gledala v prazno dvorišče. Slišala sem taščo v kuhinji: »Sama si kriva za vse!«
V trenutku obupa sem vzela papir in pisalo ter napisala pismo Jožetu:
Dragi Jože,
Pogrešam te vsak dan. Pogrešam tvoj smeh in tvojo toplino. Ne vem več, kako naprej. Luka me ne potrebuje več, tvoja mama me sovraži… Včasih si želim samo izginiti.
Tvoja Neža
Pismo sem skrila v predal pod starimi prtički.
Naslednji dan me je Tina čakala pred šolo z velikim nasmehom: »Učiteljica Neža! Naredila sem ti zapestnico!« Pogledala sem jo – barvna vrvica z majhnim srčkom iz lesa.
»Zakaj si mi jo naredila?«
»Ker ste vi vedno prijazni do mene.«
Takrat sem prvič po dolgem času začutila toplino v srcu.
Ko sem prišla domov, me je tašča čakala na hodniku.
»Kje si bila tako dolgo?«
»V šoli sem imela sestanek.«
»Lažeš! Vem, da hodiš okoli!«
»Ne hodim okoli! Samo delam svoje delo!«
Za trenutek sva obe utihnili.
»Zakaj me sovražite?« sem končno vprašala.
Tašča me je pogledala s trdimi očmi: »Ker si mi vzela sina.«
»Nisem vam ga vzela… On me je imel rad.«
»Mene pa ne več.«
Prvič sem videla solze v njenih očeh.
Tisto noč nisem mogla spati. Razmišljala sem o vseh letih tišine in grenkobe med nama. O tem, kako sva obe izgubili Jožeta – vsaka na svoj način.
Naslednje jutro sem ji skuhala kavo in jo postavila pred njo.
»Hvala,« je tiho rekla.
Morda bo nekoč bolje.
Zdaj sedim ob oknu in gledam cvetoče češnje pred hišo. Tina mi maha iz šolskega avtobusa in Luka mi je poslal sporočilo: »Mami, pridem naslednji vikend.«
Mogoče res lahko začnem znova?
Ali pa vsaj poskusim?
Kaj pa vi – ste že kdaj začutili takšno osamljenost? Kako ste našli moč za nov začetek?