Nekega pomladnega večera, ko se je vas že pogreznila v tišino, sem dojela, da osamljenost ni le med štirimi stenami, temveč tudi v mojem srcu. Moje življenje je zaznamovala moževa smrt, odtujenost sina in nenehna zavrnitev s strani tašče. Kljub vsemu vsak dan znova vstanem in se sprašujem: ali je mogoče začeti znova, ko te vsi zapustijo?
Moje ime je Emilija in živim v majhni vasi v Posavju. Ta zgodba govori o tem, kako je ena sama razpoka na rastlinjaku sprožila plaz laži, ljubosumja in družinskih sporov, a tudi o tem, kako sem se naučila ceniti tisto, kar je resnično pomembno. Vse, kar se je zgodilo, me je prisililo, da sem se vprašala: koliko smo pripravljeni žrtvovati za lastno srečo in kje je meja med bojem za ljubezen ter uničenjem tujega življenja?
V trenutku, ko sem z lopato v roki opazoval Lijo, kako zre v prazno zemljo, sem vedel, da nekaj ni v redu. Najina želja po popolnem vrtu je postala breme, ki je ogrožalo najin odnos in mir v hiši. Ta zgodba je o tem, kako sva se naučila, da ni treba vedno pretiravati – včasih je dovolj le preprostost in skupni trenutki.