Ko mi je pes z nosom odprl vrata, ki jih sama nisem upala

Sapa mi je šla na kratko, kot da bi mi nekdo zategnil pas okoli prsnega koša. Na stopnišču našega bloka v Šiški mi je povodec zdrsnil skozi prste, ker so bile dlani mokre od znoja. Pes je sunkovito potegnil naprej in z gobcem rinil v mojo roko, dokler mi ni iz nje dobesedno izbil inhalatorja. Ko se je kovinski okus krvi zmešal z vonjem po mokrem betonu in starem cigaretnem dimu, sem se zgrudila na hladne ploščice, on pa je stal nad mano in težko dihal, kot da me čuva—nekaj je bilo narobe in nisem vedela, ali bom sploh prišla do stanovanja.

Pred tem trenutkom sem se več mesecev prepričevala, da je to samo utrujenost. Da je normalno, da me zjutraj v kuhinji zagrabi slabost, ko zavoham kavo in postano maščobo iz ponve, ki je nisem imela moči pomiti. Da je normalno, da me boli želodec, ko odprem pošto in iz kuverte padejo položnice za ogrevanje, elektriko in najemnino. Da je normalno, da mi v službi v računovodstvu v Kranju roke trepetajo, ko se ekran zamegli in se mi v glavi pojavi tista ista misel: še en dan, samo še en dan.

Izgorelost ni prišla z fanfarami. Prišla je s tišino, s tem, da sem začela zvečer sedeti na robu postelje in gledati v steno. Zunaj je pogosto deževalo, tisti ljubljanski dež, ki se lepi na okna in naredi mesto težko. V stanovanju je smrdelo po vlažnih brisačah in po pasji hrani, ker sem jo kupovala najceneje v Hoferju. Takrat še nisem imela psa. Samo mislila sem, da ga nimam časa.

Potem sem nekega ponedeljka po službi zamudila LPP avtobus. Pihal je mrzel veter in s seboj nosil vonj po izpušnih plinih in pečenem kostanju iz stojnice pri postaji. Na poti domov sem šla mimo zavetišča na Gmajnicah. Ne vem, zakaj sem zavila tja. Morda zato, ker sem potrebovala nekoga, ki ne bo ničesar zahteval z besedami.

V zavetišču je bilo toplo, zrak je bil nasičen z vonjem po razkužilu in mokri dlaki. Tam je bil on. Ne čistokrven, nič posebnega na prvi pogled. Srednje velik, z grobo, svetlo rjavo dlako in temno liso na ušesu, kot da bi mu nekdo narisal madež. Ko sem se sklonila, mi je položil glavo na koleno in se ni umaknil. Njegova toplota je skozi hlače prišla do kože, in prvič po dolgem času sem začutila nekaj, kar ni bilo napeto.

Rekla sem si, da je to neumno. Najemnina je šla gor, v bloku so se pritoževali nad vsakim hrupom, hišni red je bil kot zakon. Pa še služba. Kdo bo hodil ven z njim ob šestih zjutraj, ko komaj vstanem? Vseeno sem podpisala papirje. Prva nepreklicna odločitev. Ko sem ga peljala domov, je v dvigalu smrdel po zavetišču, po železu in starih odejah. Jaz pa sem se bala, da me bo kdo ustavil.

Soseda Maja iz tretjega nadstropja je res odprla vrata ravno, ko sva šla mimo. Pogledala je psa, potem mene, in samo rekla: “Upam, da ne bo lajal. Tukaj so otroci.” V njenem glasu ni bilo zlobnosti. Samo utrujenost, kot moja. Pes je sedel, mirno, in jo gledal. Njegov rep je rahlo udarjal po hodniku. Maja je čez nekaj dni prišla dol in mi prinesla staro odejo. “Za v košaro,” je rekla in se hitro obrnila, kot da jo je sram, da je bila prijazna.

Poimenovala sem ga Runo. Ker je imel dlako kot stara volnena preproga, malo hrapavo, malo toplo. Prvi tedni so bili pekel. Zjutraj je praskal po vratih, ko sem še ležala. Njegove šape so drsele po laminatu in zvok me je rezal po živcih. Včasih sem se znesla nanj. “Daj mir!” sem siknila, potem pa me je bilo sram. On je samo stal in dihal, hitro, in mi z nosom porinil dlan, kot da preverja, ali sem še tu.

Ko sem ga prvič peljala ven v dežju, je bilo mrzlo in megleno. Asfalt je imel vonj po mokri zemlji in olju. Runo je hodil počasi, kot da mi prilagaja korak. Na klopi pri igrišču je sedel starejši gospod Bojan in kadil. Pes je šel do njega, se usedel in ga pogledal. Bojan se je nasmehnil in rekel: “Ta pa zna.” To je bil moj prvi pogovor z neznancem po dolgem času, ki ni bil o službi ali o položnicah.

Z vsakim sprehodom se je nekaj v meni premikalo. Ne veliko. Samo dovolj, da sem zvečer lažje zaspala, ker sem bila fizično utrujena od hoje. Njegova teža ob mojih nogah, ko se je zvil na preprogi, je bila kot sidro. Ko sem ga pobožala po vratu, sem čutila njegov utrip pod kožo. Enakomeren, trmast. Njegov dih je bil topel in je dišal po briketih in travi.

A življenje v bloku ni odpustilo. Po dveh mesecih je upravnik poslal obvestilo o pritožbah zaradi “živali v skupnih prostorih”. Runo ni bil problematičen, a ljudje so bili napeti. Najemnina, stroški, vsi so se bali dodatnih težav. Jaz pa sem bila že na robu.

Potem je prišel tisti dan na stopnišču. Napad panike ali nekaj podobnega. Vem samo, da sem čutila, kako mi srce razbija v grlu. Runo mi je izbil inhalator, ker ga je prej doma zavohal. Kasneje mi je osebni zdravnik rekel, da sem imela kombinacijo astmatičnega poslabšanja in paničnega napada. Na ZZZS sem čakala na napotnico za psihologa skoraj tri mesece. Vmes sem se znašla sama.

Druga nepreklicna odločitev je prišla teden po tem. Sedela sem v kuhinji, pred mano je bil seznam opravil iz službe, telefon je zvonil, šefica Petra je govorila o rokih. Runo je stal ob mizi in cvilil. Ne glasno. Samo vztrajno. Pogledala sem ga in začutila, kako mi je v prsih spet tesno. V tistem trenutku sem rekla Petri: “Ne zmorem več. Dajem odpoved.” Besede so padle ven, kot da jih je potisnil iz mene. Petra je utihnila. “Kaj pa boš?” je vprašala. Jaz pa sem gledala psa in rekla: “Ne vem. Ampak če ostanem, bom zbolela.”

Finančno je to bila norost. Prihrankov skoraj nič. Položnice so čakale. Hrana je šla gor. Veterinarski stroški so bili nova postavka. Prvič, ko je Runo začel šepati, sem ga peljala v veterinarsko ambulanto na Celovški. V čakalnici je smrdelo po antiseptiku in mokrih plaščih. Veterinar mi je povedal, da ima vnetje blazinic in da potrebujem mazilo in zaščitne čevlje. Na blagajni sem gledala znesek in mi je postalo slabo. Plačala sem s kreditno kartico, ki sem jo prisegla, da je ne bom več uporabljala.

Runo je pa kljub temu naslednje jutro stal pri vratih. Njegova odgovornost je postala moja. In moja krivda, da sem se spravila v to, se je mešala z jezo. Včasih sem mu zvečer rekla: “Ti si me pahnil v to.” On pa je samo položil glavo na moje stopalo, njegova toplota je šla skozi nogavico, in moja jeza je popustila.

Soseda Maja je začela hoditi z nama na sprehode. Sprva samo do smetnjakov. Potem do parka. Govorili sva o vremenu, o tem, kako je spet burja odpihnila smeti, kako so v Mercatorju podražili mleko. Počasi mi je povedala, da je sama na antidepresivih. Jaz pa sem prvič na glas priznala, da se zjutraj bojim vstati iz postelje. Pes je medtem vohljal po travi, njegov moker nos je drsel po listju, in zvok njegovega dihanja je bil kot metronom.

Ko sem končno prišla do psihiatra preko ZZZS, sem sedela v čakalnici Poliklinike. Zrak je imel vonj po čistilu in stari plastiki. Runo je moral ostati doma, kar je bil problem. Nisem imela nikogar, ki bi ga pazil. Maja je tisti dan vzela dopust in ga peljala ven. To je bil prvič, da sem nekoga prosila za pomoč brez opravičevanja.

Tretja nepreklicna odločitev je bila povezana s stanovanjem. Lastnica mi je po odpovedi službe namignila, da bo raje oddala stanovanje “komu bolj stabilnemu”. V bloku so se pritožbe stopnjevale. Nisem imela energije za boj. Našla sem manjšo garsonjero v Mostah, dražjo na kvadrat, a z dovoljenjem za hišne ljubljenčke. Bila je v pritličju, okna so gledala na dvorišče, kjer je dišalo po mokri zemlji in po cvetju, ki ga je nekdo zalival. Preseliti se je pomenilo priznati poraz. In hkrati izbrati sebe. Ko sem podpisala novo pogodbo, sem imela v žepu samo še nekaj deset evrov. Runo je sedel poleg mene in mi z jezikom polizal zapestje. Njegov dotik je bil hrapav, topel, skoraj nesramno živ.

Najhujše je prišlo pozimi. Tistega januarja je bil mraz, ki ti zleze v kosti. Sneg se je zjutraj svetil pod uličnimi lučmi, zrak je bil oster in je dišal po dimu iz dimnikov. Runo je na sprehodu nenadoma obstal. Potem je začel vleči proti grmovju ob poti. Sprva sem bila jezna. Bila sem utrujena, roke so me bolele od mraza. Potem sem zaslišala pridušen jok.

V grmovju je ležal moški, vidno pijan ali omotičen, obraz je imel opraskan, na snegu je bila temna lisa. Runo je stal nad njim in lajal, kratko, alarmno. Jaz sem poklicala 112. Glas na drugi strani je bil miren, jaz pa sem se tresla. Ne samo od mraza. Ko so prišli reševalci, so me vprašali, kako sem ga našla. Pogledala sem psa. Če njega ne bi bilo, bi šla mimo. Tisti večer sem doma sedela na tleh in ga objela, močno, tako da sem čutila, kako se mu rebra dvigajo pod mojimi rokami. Njegovo srce je bilo hitro, a stabilno.

Po tem dogodku sem začela bolj resno jemati terapijo. Ne zato, ker bi me nekdo prepričal. Zato, ker sem videla, kako hitro lahko nekdo obleži in ga nihče ne opazi. Moja izgorelost je bila podobna. Samo da sem še hodila.

Danes nimam idealnega življenja. Še vedno štejem kovance pred blagajno v Lidlu. Še vedno me stisne, ko dobim obvestilo o novih stroških. Še vedno se včasih zbudim s težo v prsih. Ampak zdaj vstanem, ker Runo prinese povodec in ga položi na moja kolena. Njegove oči niso mehke iz romantike. So zahtevne. Kot da mi reče: “Greva. Ne razmišljaj.”

Maja mi včasih pošlje sporočilo, če zamudim sprehod. Ne iz nadzora. Iz skrbi. Jaz pa sem se naučila odgovoriti. Ne s praznimi izgovori, ampak z resnico.

Runo mi ni rešil življenja kot v filmu. Ni čudeža. Je pa z vsakim dnem iz mene izsilil tri odločitve, ki jih ne morem več vzeti nazaj: da sem zapustila službo, ki me je požirala; da sem se preselila, čeprav me je bilo sram; in da sem poiskala pomoč, čeprav je sistem počasen in drag.

In zdaj, ko ga gledam, kako spi na tleh, z rahlo odprtimi usti in tihim pihanjem, se sprašujem nekaj, kar me še vedno peče: kdaj skrb za druge postane samo način, da bežimo pred skrbjo zase? In kje je meja med zvestobo in samouničenjem?