Ko je mama raje poslušala sosede kot mene
»Ne, Neža, če sosedje niso pripravljeni pomagati, potem tudi jaz ne bom!« je mamin glas zvenel ostro in odločeno, ko sem stala pred njo v kuhinji, z očmi polnimi solz. V tistem trenutku sem vedela, da je spet izbrala njih namesto mene. Vse, kar sem želela, je bilo, da bi me razumela – da bi mi verjela. Ampak mama je vedno bolj zaupala temu, kar so rekli drugi, kot pa temu, kar sem ji povedala jaz.
Bilo je zgodnje poletje v naši majhni vasi na Dolenjskem. Sosedje so bili kot razširjena družina – ali pa vsaj tako je mislila mama. Zame so bili bolj kot sodniki, ki so vsak moj korak opazovali skozi zavese. Tistega dne sem potrebovala pomoč pri šolskem projektu – nekaj preprostega, le nekaj desk in malo barve za izdelavo ptičje hišice. Oče je bil na službeni poti v Avstriji, brat Jure pa je imel trening nogometa. Vse, kar sem želela, je bilo, da bi mi mama pomagala ali pa vsaj dovolila, da grem k sosedu Francu po orodje.
»Ne greš k Francu!« je bila odločna. »Saj veš, kaj so rekli o njem – da ima preveč dela in da ne mara, če ga kdo moti.«
»Ampak mama, Franc mi je sam rekel, naj pridem, če bom kaj potrebovala!« sem vztrajala.
»Neža, ne bom se kregala s sosedi zaradi tvojih muh! Če so rekli, da ne morejo pomagati, potem ne morejo.«
Obrnila sem se stran in zagrizla v ustnico. Vedno je bilo tako. Ko sem bila mlajša in sem padla s kolesom pred hišo Novakove Marte, je mama rekla: »Ne smeš jokati pred drugimi! Kaj bodo pa rekli?« Ko sem hotela na šolsko ekskurzijo v Ljubljano in nisem imela dovolj denarja za karto, mi ga ni hotela dati: »Kaj bodo pa rekli sosedje, če bodo videli, da ti dajem denar? Saj veš, da govorijo.«
V naši hiši so bile besede drugih zakon. Mama je bila kraljica ugleda – vse za dober vtis. Ampak jaz sem bila vedno tista, ki je morala požreti svoje želje in potrebe.
Tistega večera sem sedela na postelji in gledala skozi okno v temo. Slišala sem mamo v kuhinji, kako se pogovarja po telefonu z Marto. »Ja, saj veš, otroci danes… Vse bi imeli takoj. Ne znajo več počakati.«
Stisnila sem pest. Zakaj me ni mogla enkrat postaviti na prvo mesto? Zakaj ji je bilo bolj pomembno mnenje Marte kot moje sanje?
Naslednji dan sem kljub prepovedi šla do Franca. Srce mi je razbijalo v prsih. Franc me je prijazno sprejel in mi dal orodje ter nekaj desk. Skupaj sva sestavila ptičjo hišico in se smejala moji nerodnosti z žeblji.
Ko sem se vrnila domov z izdelkom v rokah, me je mama čakala na pragu. Njene oči so bile ozke od jeze.
»Kje si bila?«
»Pri Francu. Pomagal mi je.«
»Sem ti rekla, da ne hodiš tja! Kaj bodo pa rekli ljudje? Da si nevzgojena? Da ne spoštuješ matere?«
»Mama, meni ni mar več za to! Zakaj ti ni mar zame? Zakaj ti je bolj pomembno, kaj bodo rekli drugi?«
Za trenutek je utihnila. Pogledala me je tako, kot da me prvič vidi. Potem pa je le zamahnila z roko in odšla v hišo.
Tisto noč nisem mogla spati. Po glavi so mi rojile njene besede: »Kaj bodo pa rekli?« Kolikokrat sem zaradi tega ostala brez podpore? Kolikokrat sem morala biti tiho samo zato, da bi bila ona mirna?
V šoli so vsi občudovali mojo ptičjo hišico. Učiteljica me je pohvalila pred celim razredom. Po pouku me je ustavila in rekla: »Neža, vidi se, da si vložila veliko truda. Si imela pomoč doma?«
Za trenutek sem oklevala. Potem pa sem rekla: »Franc mi je pomagal.«
Učiteljica se je nasmehnila: »Prav je tako. Včasih moramo prositi za pomoč tudi izven družine.«
Ko sem prišla domov s pohvalo, jo je mama samo hladno pogledala: »Upam, da nisi preveč govorila o nas.«
Takrat sem prvič začutila pravi bes do nje. Ne do sosedov – do nje. Bila sem njena hči! Zakaj me ni mogla podpreti?
Dnevi so minevali in med nama se je nabirala tišina kot težka odeja. Oče se je vrnil domov in opazil napetost.
»Kaj se dogaja?«
Mama mu je na hitro razložila svojo plat zgodbe: »Neža ne spoštuje pravil! Hodi k sosedom brez dovoljenja!«
Oče me je pogledal: »Je to res?«
»Samo hotela sem dokončati projekt. Mama ni hotela pomagati.«
Oče je za trenutek molčal. Potem pa rekel: »Včasih moraš poslušati svoje srce, Neža.«
Mama ga je ošinila z očmi: »Ti vedno podpiraš njene muhe!«
»To niso muhe. To so njene sanje.«
Tisti večer sem prvič začutila olajšanje – nekdo me je razumel.
A mama ni popustila. Še naprej se je držala svojih pravil in strahu pred tem, kaj bodo rekli drugi.
Nekega dne sem jo vprašala: »Mama, si bila ti kdaj srečna? Si kdaj naredila nekaj samo zase?«
Pogledala me je s praznim pogledom in šepnila: »Ne vem več.«
Takrat sem dojela – tudi ona je žrtev teh pravil in govoric.
Danes živim v Ljubljani in študiram psihologijo. Vsakič ko pridem domov na obisk, vidim mamo v isti vlogi – vedno skrbi za vtis pred drugimi.
Včasih se vprašam: Koliko otrok v Sloveniji še vedno raste v senci mnenj drugih? Koliko nas še vedno išče svoj glas med šepetanjem sosedov?