Živim v majhnem bloku v Ljubljani in že trideset pet let skrivam svojo pravo naravo pred svetom, da bi lahko kot mama vzgojila svojo hčerko Lano. Vsak dan me razjeda vprašanje, ali mi bo družba kdaj oprostila ali me sploh kdaj sprejela to, kar sem. Moja zgodba je prežeta z bolečino, ljubeznijo in nenehnim strahom pred izgubo vsega, ker sem si upala biti zvesta sebi.
To je zgodba o meni, Milici, in moji hčerki Jeleni, ki sva bili leta ujeti v senco moža in očeta. Ko naju je zapustil in pustil sami v razpadajoči hiši na vasi, sva morali najti pogum in vero vase, da sva lahko začeli znova. Ta pot ni bila lahka, polna je bila bolečine, sramu in dvomov, a prav ti trenutki so naju dokončno povezali – zdaj se sprašujem, kje je tista meja med žrtvovanjem in lastno svobodo.
Moje ime je Andreja in še danes se spomnim tistega večera, ko sem sredi kuhinje, medtem ko je dež tolkel po oknih, prvič zares razumela, kako globoko je mama posegla v moje življenje. Leta sem molčala in požirala občutke, prepričana, da ščitim svojega moža Mateja pred njenimi pripombami, a resnica me je doletela kot udarec v prsa. Zdaj, ko poskušam rešiti, kar je ostalo od najinega zakona, se sprašujem: ali lahko kdaj odpustim mami, da je skoraj uničila življenje, ki sem ga gradila?
V tej zgodbi opisujem, kako je mama vedno bolj verjela govoricam in mnenjem sosedov kot lastni hčerki. To me je globoko prizadelo, saj sem se počutila osamljeno in nerazumljeno v lastni družini. Skozi konflikt in bolečino sem iskala svoj glas in pogum, da se postavim zase.
