Sonce, ki je zašlo: Moja zgodba po koncu priljubljene serije
»Kaj pa zdaj, Nika? Kaj boš brez Sončnih dni?« je mamin glas rezal tišino kuhinje, kjer sem sedela z rokami okrog skodelice kave. V ozadju je televizija še vedno vrtela stare epizode serije, v kateri sem deset let igrala glavno vlogo. Zunaj je deževalo, a v meni je bilo še bolj sivo.
»Ne vem, mama. Saj veš, da ni več vlog. Ljudje me še vedno kličejo po imenu iz serije. Nihče ne vidi mene, Niko,« sem tiho odgovorila in pogledala skozi okno na prazno dvorišče.
Mama je vzdihnila in z roko obrisala mizo, kot da bi lahko zbrisala tudi mojo negotovost. »V Sloveniji ni prostora za zvezde, Nika. To si že zdavnaj morala vedeti.«
Včasih sem si želela, da bi bila kot moja sestra Petra – stabilna, zaposlena v računovodstvu, z dvema otrokoma in možem, ki ji vsak večer prinese rože iz Mercatorja. Jaz pa sem bila tista, ki so jo ljudje prepoznavali na ulici, a so zdaj obračali glave stran, kot da sem opomin na nekaj, kar so že prerasli.
»A si že razmišljala o kakšni službi? Saj veš, nekaj resnega?« je Petra vprašala čez mizo na nedeljskem kosilu. Oče je molčal in rezal pečenko, babica pa je tiho molila za boljše čase.
»Igrala bi še naprej. To znam. To sem jaz,« sem rekla in začutila cmok v grlu.
Petra se je zasmejala. »Nika, v Sloveniji ni Hollywooda. Poglej resnici v oči.«
Po koncu serije so me povabili na nekaj intervjujev. Novinarji so me spraševali o zakulisju, o tem, ali sem bila kdaj zaljubljena v Marka – soigralca, ki je zdaj voditelj vremenske napovedi na nacionalni televiziji. Nihče pa ni vprašal, kako se počutim zdaj, ko so reflektorji ugasnili.
Vsak dan sem hodila po Ljubljani in upala, da me kdo pokliče za novo vlogo. Namesto tega sem dobivala elektronska sporočila od ljudi, ki so mi nekoč zavidali: »Zdaj vidiš, kako je biti navadna smrtnica.«
Začela sem delati v kavarni v centru mesta. Prvi teden so me vsi opazovali – nekateri so šepetali: »Poglej jo, to je ona iz Sončnih dni!« Drugi so se delali, da me ne poznajo. Ena gospa mi je celo rekla: »A ni škoda? Tako lepa punca pa zdaj streže kavo.«
Vsak večer sem doma jokala. Mama me je tolažila: »Saj bo bolje. Mogoče te kdo opazi.« Oče pa je le zamrmral: »Treba je delat.«
Nekega dne je v kavarno prišel Marko. Bil je oblečen v drag plašč in imel samozavesten nasmeh. »Nika! Kako si?«
»Dobro… Mislim… Delam tukaj.«
»Veš, jaz imam zdaj pogodbo na RTV-ju. Če hočeš, ti lahko uredim kakšno avdicijo za reklamo ali kaj podobnega.«
Zasmejala sem se skozi solze: »Hvala, Marko. Ampak reklame niso gledališče.«
Ko je odšel, sem se zlomila. Vse tisto, kar sem gradila deset let – vse žrtve, vse zamujene zabave in prijateljstva – je izginilo v trenutku.
Počasi sem začela razmišljati o tem, kdo sploh sem brez Sončnih dni. Pisala sem dnevnik in hodila na dolge sprehode po Rožniku. Opazovala sem ljudi – običajne ljudi – ki niso nosili bremena prepoznavnosti.
Nekega večera me je poklicala režiserka Ana: »Nika, pripravljamo novo predstavo v Mladinskem gledališču. Ni veliko denarja, ampak potrebujemo nekoga s srcem.«
Srce mi je poskočilo: »Pridem!«
Na vajah sem prvič po dolgem času začutila tisto iskrico ustvarjalnosti. Igralci so bili mladi in polni energije. Nihče ni govoril o Sončnih dneh. Nihče me ni primerjal s staro Niko.
A doma ni bilo razumevanja.
»Spet boš igrala zastonj? Kdaj boš začela živeti kot odrasla?« je mama godrnjala.
Oče je le odkimal: »To ni življenje.«
Petra mi ni več pisala sporočil. Na Facebooku je objavljala slike svojih otrok in popolne družine.
Jaz pa sem vsak večer stala na odru pred desetimi ljudmi in čutila življenje v sebi.
Po premieri mi je Ana rekla: »Nika, nisi samo Sončni dan. Si umetnica.«
Tisti večer sem šla sama domov skozi prazne ulice Ljubljane in prvič po dolgem času nisem jokala.
A življenje ni postalo lažje. Računi so se kopičili. Včasih nisem imela niti za položnice. Prijatelji iz sveta slavnih so izginili – ostali so le tisti redki, ki so me poznali še iz otroštva.
Nekega dne sem na tržnici srečala starega učitelja slovenščine.
»Nika! Še vedno igraš?«
»Igram… Ampak ni lahko.«
Pogledal me je s toplino: »Pomembno je le to, da ne odnehaš.«
Doma sem sedla za mizo in napisala prvo dramsko besedilo o svoji izkušnji – o slavi in padcu, o družinskih pričakovanjih in slovenski zavisti.
Besedilo sem poslala Ani in čez mesec dni smo ga uprizorili na malem odru pred dvajsetimi ljudmi.
Po predstavi mi je pristopila mlada punca: »Hvala, ker ste povedali svojo zgodbo. Tudi jaz se počutim izgubljeno.«
Takrat sem dojela: mogoče moj uspeh ni v številu gledalcev ali aplavzih na ulici. Mogoče je moj uspeh v tem, da ostanem zvesta sebi – tudi če to pomeni življenje brez blišča.
Včasih ponoči še vedno sanjam o Sončnih dneh – o tistih časih, ko se mi je zdelo, da imam vse.
Ampak zdaj vem: življenje ni serija s srečnim koncem.
Se tudi vi kdaj vprašate, kdo ste brez svojih vlog? Kje najdemo pogum za nov začetek v svetu, kjer vsi pričakujejo popolnost?