Prijatelji, ki jih nisem povabila na našo novo parcelo: Odločitev, ki me še vedno boli

»Ne, Neža, tokrat ne bom nikogar povabila,« sem si šepetala, ko sem stala sredi blatne parcele v Škofljici, kjer sva z Markom pravkar podpisala pogodbo. Veter je nosil vonj po vlažni zemlji in v daljavi so se oglašali prvi kosci. Marko je stal ob meni, z nasmehom, ki je bil mešanica ponosa in utrujenosti. »Si prepričana? Saj veš, da bi bili vsi veseli zate,« je rekel, ko sem mu povedala, da prijateljev ne bom povabila na ogled. »Ne vem, Marko. Zadnjič, ko sem z Ano delila, da iščeva parcelo, je rekla, da je to danes skoraj nemogoče. Da so cene nore, da je birokracija grozna. In potem je še pripomnila, da si tega lahko privoščijo samo tisti, ki imajo starše z denarjem. Saj veš, da tega nimava.«

Marko je skomignil z rameni. »Saj veš, da Ana včasih preveč govori. Ampak to je tvoja odločitev.«

Ko sem se peljala domov, sem v glavi vrtela pogovor z Ano. Spomnila sem se, kako sva nekoč skupaj sanjali, da bova imeli hiši soseda, otroci bodo skupaj tekali po travniku, midve pa bova pili kavo na terasi. A zdaj, ko sem bila korak bližje tej sanji, sem čutila, da je med nama zrasel zid. Ana je bila vedno iskrena, včasih preveč. Ko sem ji omenila, da sva našla parcelo, je najprej vprašala, koliko sva zanjo plačala. Ko sem ji povedala, je zavila z očmi: »A si nora? Za tisto blatno luknjo?«

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi sem premlevala vse, kar sem slišala: »To je predrago, to je predaleč, tam ni ničesar, kdo bo pa tja hodil?« In potem še mama: »A si prepričana, da je to prava odločitev? Saj veš, da je gradnja hiše nočna mora. Kaj pa če se kje zalomi?«

A kljub vsem dvomom sem čutila, da je to najina priložnost. Marko je bil navdušen, jaz pa sem se odločila, da bom tokrat stvari zadržala zase. Prijateljem sem rekla, da še ni nič dokončnega. Ko me je Petra vprašala, kako napreduje iskanje, sem zamomljala nekaj o birokraciji in papirjih. V resnici pa sva z Markom vsak vikend hodila na parcelo, merila, sanjala, risala načrte v zvezek in se prepirala, ali bova imela kamin ali ne.

Eno soboto sva na parceli srečala soseda, gospoda Franca, ki je ravno sekal drva. »Aha, vi ste tisti novi!« je rekel in nama ponudil domače jabolko. »Veste, tukaj je lepo, samo pozimi zna biti mrzlo. Ampak če imate radi mir, boste uživali.«

V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko poklicala Ano ali Petro, da bi skupaj sedle na rob parcele, gledale v dolino in se smejale. A nisem. Nekaj me je držalo nazaj. Morda strah, da bodo spet kritizirale, morda sram, ker sem si drznila sanjati več, kot si lahko privoščim. Morda pa sem se bala, da bom slišala, da sem se spremenila.

Gradnja se je začela spomladi. Vsak dan sem po službi hodila na parcelo, gledala, kako rastejo temelji, in sanjala o prihodnosti. Marko je bil ves čas ob meni, a v meni je rasla praznina. Ko sem na Facebooku videla, kako so prijateljice skupaj na kavi, sem začutila, da sem izpadla iz kroga. Nihče me ni več vabil, nihče ni spraševal, kako sem. Ko sem Ani napisala sporočilo, je odgovorila na kratko: »Super, da vama gre. Mi pa še vedno čakamo na čudež.«

Nekega večera sem Marku priznala: »Pogrešam jih. Pogrešam, da bi lahko delila to veselje. Ampak bojim se, da me ne bodo razumele.«

Marko me je objel. »Veš, Neža, včasih moraš tvegati. Če so res tvoje prijateljice, bodo vesele zate. Če niso, pa morda ni škoda.«

A jaz sem še naprej molčala. Ko je bila hiša končana, sem vsem poslala sporočilo: »Preselila sva se! Če koga zanima, kje, naj se oglasi.« Odzvalo se je le nekaj ljudi. Ana ni prišla. Petra je prišla, a je ves čas gledala na uro. »Lepo imaš, ampak res je daleč,« je rekla, ko je odhajala.

Prva zima v novi hiši je bila težka. Sneg je zapadel že novembra, cesta je bila neprevozna, Marko je moral z lopato kidati dovoz. Včasih sem sedela ob oknu in gledala v prazno, spraševala sem se, ali sem naredila prav. Ko sem Ani poslala voščilo za rojstni dan, mi ni odgovorila. Petra je bila vedno bolj odsotna. Počutila sem se, kot da sem izgubila del sebe.

Nekega večera sem sedela na terasi, zavita v odejo, in poslušala tišino. Marko je spal, otroci so bili pri babici. V daljavi so se oglašali psi. V tistem trenutku sem začutila, kako zelo pogrešam svoje prijatelje. Pogrešam smeh, pogovore, tiste male stvari, ki so mi nekoč pomenile vse. In hkrati sem vedela, da sem sama kriva, ker sem jih izključila iz svojega življenja.

Naslednji dan sem zbrala pogum in poklicala Ano. Dolgo je zvonilo, preden se je oglasila. »Živjo, Ana. To sem jaz, Neža. Pogrešam te. Rada bi ti pokazala, kje živim. Rada bi, da prideš.« Na drugi strani je bila tišina. Potem je tiho rekla: »Veš, Neža, tudi jaz te pogrešam. Samo… Bala sem se, da si me pozabila.«

Ko sem odložila, sem jokala. Jokala sem zaradi vsega, kar sem izgubila, in zaradi vsega, kar sem še imela. Morda bo trajalo, da si povrnemo zaupanje. Morda nikoli ne bo več tako, kot je bilo. A vsaj poskusila sem.

Včasih se vprašam, zakaj sem se tako bala deliti svojo srečo. Zakaj sem dovolila, da me strah pred zavistjo in kritiko odtuji od ljudi, ki so mi pomenili največ? Bi bilo drugače, če bi jih povabila na parcelo, ko je bila še blatna in prazna? Bi bile danes še vedno prijateljice? Kaj pa vi – ste kdaj zaradi strahu pred obsojanjem skrili svojo srečo pred prijatelji?