Moje ime je Maja. Ko sem se ločila od Matica, sem verjela, da bova skupaj našla najboljšo pot za najina otroka. A resničnost naju je spravila na preizkušnjo, ki je bila boleča, polna obžalovanja in nevidnih ran.
Ko sem prvič stopila na našo novo parcelo na obrobju Ljubljane, sem bila preplavljena z navdušenjem in strahom. Z možem sva dolgo sanjala o svoji hiši, a ko sva končno našla popoln košček zemlje, sem naredila napako, ki še danes boli: prijateljev nisem povabila, da bi delila to srečo. Zdaj, ko gledam nazaj, se sprašujem, ali sem s tem izgubila več, kot sem si predstavljala.
V trenutku slabosti sem zapustil ženo in sina zaradi druge ženske, prepričan, da sledim svojemu srcu. Zdaj, ko sedim sam v praznem stanovanju, me razjedajo obžalovanje, krivda in bolečina, ki sem jo povzročil najbližjim. Vsak dan se sprašujem, ali si zaslužim odpuščanje in ali bom kdaj lahko popravil, kar sem uničil.
V tej zgodbi opisujem svojo bolečo pot, ko sem kot mati sama vzgajala sina Nejca in si želela zanj le najboljše. Ko mi je povedal, da se želi poročiti z Nino, samohranilko, sem se ustrašila, da ga čaka pretežko življenje, in sem mu nasprotovala. Moja trma in strah sta prinesla posledice, ki jih bom morda obžalovala do konca svojih dni.
V trenutku, ko sem po dvajsetih letih ponovno srečala Mateja, so se mi pred očmi odvrtela vsa tista leta, ko sem verjela, da sem izbrala pravo pot. Moja odločitev, da zavrnem Matejevo snubitev in se poročim z Markom, je zaznamovala ne le moje življenje, temveč tudi življenja vseh okoli mene. Zdaj, ko stojim pred Matejem, se sprašujem, ali lahko človek res pobegne pred svojo preteklostjo ali ga ta vedno znova dohiti.