Odšla sem od moža in pustila otroka pri njem. V Ljubljani sem prvič zadihala — potem pa me je sin vprašal, zakaj ga nisem vzela s seboj.

»Če greš zdaj skozi ta vrata, ne pričakuj, da boš lahko prihajala, kadar ti bo ustrezalo.«

Gregor je stal pred omarico za čevlje. Za njim je njegova mama brisala že obrisan kuhinjski pult. Jaz sem držala kovček, iz otroške sobe pa je prišel Jaka z eno samo nogavico na nogi.

»Mami, a greš na službeno pot?«

Pokleknila sem, toda nisem ga znala pogledati.

»Ne, srček. Za nekaj časa bom živela drugje.«

Neža je obstala med vrati. Pri desetih je razumela več, kot sem hotela. Jaka jih je imel šest in je še vedno verjel, da odrasli vemo, kaj delamo.

»Potem grem jaz tudi,« je rekel.

Takrat sem skoraj izpustila kovček.

V stanovanju njegove mame v Kranju smo živeli osem let. Začasno, sva rekla na začetku. Da nekaj privarčujeva. Potem je prišel drugi otrok, Gregorju se je iztekla pogodba, moj delovni čas v trgovini se je podaljšal. Začasno je postalo najino življenje.

Marija ni kričala. To sem vedno poudarjala, kadar sem prijateljici skušala razložiti, zakaj mi je doma tako težko.

Samo popravljala me je.

Juha je bila preslana. Otroka premalo zunaj. Perilo narobe obešeno. Če sem po popoldanski izmeni sedla, je vprašala, ali bomo danes sploh kaj večerjali.

»Saj ti samo pomagam,« je rekla, ko sem jo prosila, naj ne preureja otroških predalov.

Gregor je ob televiziji vzdihnil.

»A morata spet?«

Nisva se prepirali. Jaz sem nekaj prosila, ona je bila užaljena, on pa je hotel mir. Na koncu sem se opravičila jaz.

Najbolj me je zabolelo nekega torka, ko je Neža prinesla domov štirico pri matematiki.

»Če bi imela doma več reda, bi se tudi lažje učila,« je rekla Marija.

Stala sem pri štedilniku, še v službenih hlačah. Gregor je jedel kruh in gledal v telefon.

»Boš kaj rekel?« sem ga vprašala.

»Maja, prosim. Utrujen sem.«

Tudi jaz sem bila. Samo moja utrujenost nikoli ni pomenila, da smem kaj odložiti.

Predlagala sem najem. Pokazala sem mu oglase, izračunala stroške, ponudila dodatne izmene.

»Zakaj bi plačevali tujim ljudem, če imamo tukaj zastonj?«

Zastonj. Še danes me stisne, ko pomislim na to besedo.

Garsonjero v Ljubljani sem našla prek sodelavke. Triindvajset kvadratov, raztegljiv kavč, kuhalna plošča z dvema obročema. Najemnina petsto trideset evrov in stroški. Z mojo plačo je bilo to skoraj noro.

Varščino sem plačala iz prihrankov, ki sem jih skrivala za popravilo avtomobila. Lastniku sem rekla, da se selim sama. Ko me je vprašal, ali imam otroke, sem pokimala.

»Ampak ne bodo živeli tukaj?«

»Za zdaj ne.«

Tisti odgovor me je pekel še ves večer.

Otroka sem pustila pri očetu, v njunih posteljah, blizu šole in vrtca. Tako sem si govorila. Bilo je tudi res. Ni pa bila vsa resnica.

Drugi del je bil grši: nisem vedela, kako naj ju sama preživim, in bala sem se, da bom ob naslednjem jutru v tisti kuhinji preprosto razpadla.

Ko sem odšla, sem Jaku obljubila, da ga pokličem zvečer. Neža me ni hotela objeti.

Na avtobusu proti Ljubljani sem čakala, da bom začutila olajšanje. Namesto tega sem v torbici našla majhno plastično kocko in jokala tako tiho, da me ženska poleg mene ni nič vprašala.

Prvo noč sem spala ob prižgani luči. Nihče ni odprl vrat brez trkanja. Nihče ni komentiral, da jem kruh nad koritom.

Bilo mi je lažje. In zaradi tega sem se sama sebi zdela še slabša mama.

Gregor je prvi teden na moje klice odgovarjal kratko.

»Zdaj se kopata.«

»Zdaj jesta.«

»Neža noče govoriti.«

Nekega večera sem v ozadju zaslišala Marijo: »Pusti ju pri miru, če si si že izbrala svoje življenje.«

Takrat sem prvič zavpila v telefon.

»Nisem si izbrala življenja brez njiju!«

Gregor je nekaj časa molčal.

»Ampak odšla si brez njiju.«

Nisem imela odgovora, ki bi to popravil.

Naslednjo soboto sem prišla ponju. Marija je pripravila vrečko z rezervnimi oblačili in pred Nežo rekla, naj pazim, da ju ne bom hranila samo s sendviči.

Včasih bi pogoltnila. Tokrat sem vrečko vzela in rekla:

»O tem se bova pogovarjali brez otrok.«

Roke so se mi tresle še na parkirišču.

V Ljubljani smo šli najprej na igrišče, potem v garsonjero. Jaka je pritisnil na kavč.

»Kje pa midva spiva?«

»Za zdaj bosta zvečer pri očiju.«

Neža je sedela na stolu v bundi.

»Torej sva samo obisk.«

Skuhala sem testenine. Razkuhale so se, ker sem šla v kopalnico jokat. Ko sem se vrnila, je Neža tiho postavljala krožnike na mizo. To me je bolelo skoraj bolj kot njena jeza. Nisem hotela, da mora skrbeti zame.

Na centru za socialno delo sem prvič povedala vse brez stavka, da je Marija sicer dobra ženska.

Povedala pa sem tudi, da sem odšla nenadoma. Da otroka nista vedela, kaj se dogaja. Da sem ju skušala zaščititi pred prepiri, potem pa jima nisem znala razložiti niti lastnega odhoda.

Z Gregorjem sva se začela dogovarjati o rednih stikih in stroških za otroka. Najine številke so bile bedne. Po najemnini, položnicah in nakazilu zanju sem zadnji teden pred plačo jedla predvsem krompir in jajca.

Toda stik na koledarju je pomenil, da mi ni bilo treba vsakič prositi.

Po treh mesecih sva z Gregorjem sedela na kavi blizu njegove službe.

»Mislil sem, da boš prišla nazaj,« je rekel.

»Vem.«

»Mama pravi, da si imela vse.«

Pogledal me je in dodal:

»Zdaj vidim, koliko stvari je odločala namesto naju.«

Nisem mu rekla, da je prepozno. Tudi obljubila nisem ničesar. Prvič sva govorila, ne da bi naju iz kuhinje kdo popravljal.

Zdaj otroka pri meni prespita vsak drugi konec tedna. Na tleh razgrnemo ležišči, zjutraj pa moramo najprej vse zložiti, da lahko odpremo omaro. Ni udobno. Je pa najino.

Prejšnjo nedeljo me je Jaka med pomivanjem vprašal:

»Zakaj nisi takrat še naju vzelа?«

Odložila sem gobico.

»Ker nisem znala narediti vsega prav. Žal mi je, da sem te prizadela.«

Nisem dodala ničesar o babici ali očiju. To ni bil njegov dolg.

Še vedno mislim, da sem morala oditi. Samo želim si, da bi prej našla način, kako pri tem manj raniti otroka.

Ali si lahko odpustim slab način odhoda, ne da bi zato zanikala, kako nujno sem morala stran?