Tistega usodnega poletnega dne sem za vedno izgubila svojega mlajšega brata, Mateja. Zadnjič sva se pogovarjala ob reki Dravi, kjer mi je obljubil, da me bo poklical, ko pride domov. Od takrat me preganja občutek krivde in praznine, ki je razklala ne le našo družino, temveč tudi celo vas.
Vse se je začelo tistega deževnega popoldneva, ko sem izmučena in na robu solz končno zbrala pogum in gospe Mariji povedala, da ne morem več biti njena dekla. Leta sem ji pomagala, medtem ko je njena hči Tjaša redko prihajala iz Ljubljane, in v sebi sem nosila občutek krivde, ker sem si želela več zase. Ta zgodba je o mejah, tihem boju in krhkosti ženske duše, ki poskuša biti dobra soseda, hči in mama hkrati.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem k sebi domov sprejela svojo ostarelo mamo. Medtem ko sem želela storiti pravo stvar, sem se znašla ujeta med lastnimi potrebami, družinskimi konflikti in občutkom krivde. Zgodba razkriva bolečino, ljubezen in dvome, ki jih prinese skrb za starša v sodobni Sloveniji.
