Ko sem v dežju v Ljubljani držal povodec in krvavel, sem prvič priznal, da sem pregorel

Ko sem ga zagrabil za ovratnico na mokrih stopnicah našega bloka v Šiški, mi je zdrsnilo in sem se z dlanjo udaril ob rob poštnih nabiralnikov. Kri se je pomešala z dežjem, on pa je sopel, kot da mu bo razneslo pljuča, in vlekel proti odprtim vhodnim vratom. Na hodniku je smrdelo po mokrem betonu in cigaretnem dimu s sosedovega balkona. V tistem trenutku sem vedel, da če mi uide ven na cesto, ga lahko pobere avto, in da bo vsega konec še preden sploh začnem razumeti, kaj se mi dogaja.

Ime mu je bilo Runo, čeprav ga nisem jaz poimenoval. Tako je pisalo na listu iz zavetišča na Gmajnicah, na katerega sem se podpisal s tresočo roko. Takrat sem bil že na robu. Ne tistega romantičnega roba, ko si človek reče, da bo vse drugače. Na tistem tihem, sivem robu, ko se zjutraj zbudim in mi v ustih ostane kovinski okus stresa, kot da sem celo noč grizel žeblje.

Pregorelost se mi ni zgodila v eni eksploziji. Prišla je počasi, z drobnimi porazi. Projekt za projektom, nadure, sestanki, na katerih sem se smehljal, čeprav me je v prsih tiščalo. Ko sem zvečer prišel domov, me je zadela mešanica vonja po postani kavi in toplem prahu iz radiatorja. Stanovanje je bilo tiho, pretiho. Po ločitvi sem ostal sam. Ne bom dramatiziral. V Ljubljani je ogromno ljudi samih. Ampak jaz sem bil sam tudi med ljudmi.

Prvič sem šel v zavetišče, ker mi je osebna zdravnica, dr. Tanja, rekla, naj si “uredi rutino” in “najde nekaj, kar ga prisili ven”. Rekla je to nežno, a v njenem glasu je bila utrujenost od mojih kratkih odgovorov. ZZZS mi je pokril pregled, a za psihologa je rekla, da bom čakal. Mesece. Takrat sem mislil, da nimam mesecev. Imel sem samo večere, ki so se vlekli kot mokre odeje.

V zavetišču je smrdelo po razkužilu in mokri dlaki. Tisti vonj se mi je zažrl v nos in mi ostal še v LPP avtobusu na poti domov. Runo ni bil mladič. Bil je odrasel pes, mešanec, z grobo, žimasto dlako in eno uho, ki mu je vedno malo padlo. Na hrbtu je imel temnejši pas, kot da ga je nekdo narahlo ožgal. Ko sem mu podal roko, me ni takoj polizal. Samo pritisnil je svoj hladen smrček ob moje prste, previdno, kot da preverja, ali sem resničen.

Prva napetost je bila v meni. Nisem imel več potrpljenja. Vsak zvok me je razdražil. Ko je ponoči prvič zacvilil, sem se usedel na posteljo in si želel, da bi ga lahko vrnil. Potem sem zaslišal njegovo dihanje. Hitro, plitvo, prekinjeno. In ko sem se spustil na tla, sem začutil njegovo toploto ob kolenu. Tresel se je. Ne od mraza, radiator je grel. Tresel se je od strahu.

Takrat sem prvič naredil odločitev, ki je nisem mogel več vzeti nazaj. Vzel sem telefon in poklical šefico, Petro. Bila je nedelja zvečer, dež je tolkel po oknu in po zraku je dišalo po mokrem asfaltu. Rekel sem ji, da ne zmorem več. Da imam napade panike. Da bom šel na bolniško, če bo treba. Slišal sem tišino na drugi strani. Potem je rekla, da naj pridem zjutraj in “se pogovorimo”. Jaz pa sem vedel, da pogovor pomeni pritisk. In da bo pritisk pomenil, da se bom sesul.

Naslednje jutro sem namesto v pisarno šel z Runom na sprehod. V parku Tivoli je bilo megleno. Listje je bilo mokro in se je lepilo na podplate. Runo je vlekel, kot da ima v sebi vso energijo, ki je meni manjkala. Jaz sem ga držal za povodec in čutil, kako mi trak reže v dlan. To rezanje me je prizemljilo. Ni bilo prijetno, bilo pa je resnično.

Ko sem se vrnil, sem v nabiralniku našel položnice. Ogrevanje, elektrika, najemnina. Številke so se mi zdele kot grožnje. Pes je bil dodatna obveznost. Hrana, oprema, veterinar. In najemodajalka, gospa Maja, mi je že prej rekla, da “psi niso za v blok”. V pogodbi je bila siva cona, ki mi ni bila všeč. Druga nepreklicna odločitev se je zgodila tisti teden. Šel sem do nje in ji povedal, da imam psa. Nisem čakal, da me ujame.

Maja me je gledala, kot da sem ji prinesel slabo novico o tem, da sem razbil okno. V kuhinji je dišalo po ocvrti čebuli, očitno je ravno kuhala kosilo. Rekla je, da to pomeni višjo varščino ali pa naj si najdem drugo stanovanje. Denarja za višjo varščino nisem imel. V tistem trenutku sem se zavedel, da me Runo ne sili samo na sprehode. Sili me, da živim drugače. Da ne skrivam stvari, dokler ne eksplodirajo.

Začel sem iskati sobo drugje. Ne romantiziram tega. To je bil pekel. Oglasi na internetu, klici, “a imate hišne ljubljenčke?”, “ne, žal”, in potem tišina. Na koncu sem našel majhno pritlično stanovanje v Mostah, dražje in bolj vlažno. V kopalnici je smrdelo po plesni, in ko sem prvič odprl omaro, me je udaril vonj po starem lesu. Ampak imelo je majhen atrij. Runo je prvič sedel zunaj in samo gledal dež, kot da posluša.

Vmes se je zgodilo nekaj, česar nisem pričakoval. Sosed v novem bloku, Bojan, me je en večer ustavil na hodniku. Runo mu je takoj šel pod roko in se pustil pobožati. Bojan je imel hrapave dlani, kot nekdo, ki dela z orodjem. Rekel je, da je imel psa, preden mu je umrl. Ni govoril veliko. Samo vprašal je, če rabim kak kontakt za veterinarja, ker “v teh časih je vse drago”. In res je bilo drago.

Ko je Runo začel šepati, sem se pretvarjal, da bo minilo. Denar mi je odtekal. Hrano sem kupoval v Hoferju, sebi sem vzel najcenejše testenine, njemu pa tisto, kar sem si mislil, da potrebuje. Nekega jutra je šepanje postalo hujše. Ko sem mu prijel tačko, je trz nil. Pod prsti sem začutil vročino in oteklino. Njegovo srce je razbijalo, ko sem ga dvignil v naročje. Bil je težji, kot sem pričakoval, in moje roke so se tresle.

Na veterinarski kliniki na Prulah je dišalo po alkoholu in živalskem strahu. Runo je stiskal rep med noge. Sedel sem na plastičnem stolu in poslušal, kako nekdo v sosednjem prostoru pomirja mačko. Veterinarka mi je razložila, da je v tački tuj predmet, verjetno košček stekla. Potreboval bo poseg in antibiotike. Ko je omenila ceno, mi je v želodcu postalo prazno. Moja kartica je bila že skoraj na limitu.

Bojan mi je posodil denar. Nisem hotel. Sram me je bilo. Ampak ko je Runo ležal tam, s povito tačko, in me gledal z očmi, ki niso ničesar zahtevale, sem popustil. To je bil trenutek, ko sem dojel, da nisem več samo človek, ki “ima psa”. Bil sem odgovoren. In odgovornost ni bila prijetna. Bila je težka, kot mokra jakna, ki je ne moreš sleči.

Socialni vpliv je prišel skozi Bojana. Pred Runom nisem poznal nobenega v novem bloku. Zdaj sva z Bojanom občasno pila kavo pri vhodu, ko je bilo vreme suho in je sonce za hip prebilo oblake. Govorila sva o stvareh, ki jih običajno ne govoriš sosedu. O tem, kako te telo opozori, preden ti glava prizna. O tem, kako se ti svet zoži na preživetje.

Tretja nepreklicna odločitev se je zgodila pozimi. Bil je tisti suh mraz, ki ti zareže v nosnice. Zrak je imel vonj po dimu iz dimnikov in po soli, ki jo posipajo po pločnikih. Runo je bil že boljši, tačka se je zacelila. Jaz pa sem bil še vedno na robu. V službi so mi dali vedeti, da “bolniška ne more trajati v nedogled”. Vsakič, ko sem odprl e-pošto, mi je srce poskočilo.

Neke noči sem se zbudil, ker sem imel občutek, da se mi duši. V prsih mi je žgalo. Runo je stal ob postelji in me gledal. Njegovo dihanje je bilo mirno, ritmično. Prislonil sem dlan na njegov bok. Čutil sem, kako se dviga in spušča. Ta toplota me je držala, da nisem pobegnil iz stanovanja. Namesto tega sem sedel na rob postelje in prvič po dolgem času jokal. Ne na glas. Samo tiho, da mi je slan okus tekel čez ustnice.

Zjutraj sem šel do osebne zdravnice in ji rekel, da ne bom več čakal na “nekaj”. Da hočem napotnico za psihiatra in da bom šel tudi samoplačniško na terapijo, če bo treba. Rekla je, da je to pametna odločitev. Jaz pa sem vedel, da je to odločitev, ki me bo stala denarja in ponosa. Ampak je bila nepreklicna. Ker sem jo izrekel na glas.

Emocionalni vrh je prišel nepričakovano, spet v dežju, kot se pri meni očitno vse začne in konča v vodi. Tisti večer, ko sem na začetku krvavel na stopnicah, so bila vhodna vrata bloka slabo zaprta. Nekdo je nosil vrečke iz Mercatorja in jih je pustil priprta. Runo je zaslišal pok. Morda petardo, morda samo kovinski zvok. Njegovo telo se je napelo, povodec mi je zdrsnil iz roke, ker sem imel mokre dlani. Stekel je ven.

Skočil sem za njim v naliv. Avti so špricali vodo po cesti. Luči so se razmazale v lužah. Klical sem ga, glas mi je razpadal. V tistem trenutku me ni bilo strah, da bom sam. Bilo me je strah, da bom kriv. Da bom spet nekaj izgubil, ker nisem bil dovolj prisoten.

Našel sem ga pri avtobusni postaji, stisnjenega ob oglasni pano. Tresel se je. Ko sem ga prijel, je bil njegov kožuh leden in moker. Prilepil se mi je na jakno, ko sem ga objel. Čutil sem, kako mu srce razbija, hitro, kot ptič. Vzel sem ga v naročje in šel počasi nazaj. Kri mi je še kapljala iz dlani, ampak nisem čutil bolečine. Čutil sem samo težo njegovega telesa in dejstvo, da sem ga držal.

Rešitev ni bila čudežna. Še vedno imam slabe dni. Še vedno štejem evre pred veterinarskimi kontrolami. Še vedno se kdaj razjezim, ko Runo ponoči praska po vratih, ker hoče ven. In še vedno me je sram, ko Bojanu vračam denar po obrokih. Ampak zdaj imam rutino, ki ni kazen. Je sidro.

V terapiji sem se naučil nekaj banalnega in težkega: da pregorelost ni lenoba. Da ni sramota, če ne zmoreš. In da ljubezen do psa ni vedno mehka. Včasih je trda, ker te prisili, da vstaneš, ko bi raje ostal v temi.

Ko Runo zvečer zaspi ob radiatorju, se stanovanje ne zdi več kot prazna škatla. Diši po njegovi mokri dlaki, ko prideva iz sprehoda, in po čaju, ki si ga skuham, namesto da bi pil še eno kavo. Slišim njegovo enakomerno dihanje in se spomnim, da sem še tukaj. Ne zaradi motivacijskih stavkov. Zaradi povodca v roki.

In zdaj vas vprašam: kje je meja med tem, da nosiš odgovornost za nekoga, in tem, da se v odgovornosti izgubiš? Bi vi vztrajali, tudi če bi vas ljubezen vsak dan malo bolela?