Mama mi je rekla, naj se znajdem sama. Potem je pred mojimi otroki pojasnjevala, kaj vse delam narobe.

»Potem pa pusti službo, če ne moreš poskrbeti za svoje otroke,« je rekla mama.

Telefon sem držala med ramo in ušesom, z eno roko brisala mleko s kuhinjskih tal, z drugo pa skušala znižati ogenj pod loncem. Vid je jokal. Jure je iskal podpis za šolo. Neža je stala pri hladilniku in me gledala tako pozorno, da me je zabolelo.

»Samo to soboto, mami. Od sedmih do dveh. Če ne pridem, bodo drugi spet pokrivali mojo izmeno.«

»Moja hrbtenica ni več za majhne otroke. Saj veš.«

Potem je odložila.

Nisem takoj pobrala telefona, ki mi je zdrsnil na pult. Najprej sem obrisala mleko. Ne vem, zakaj se tega tako dobro spomnim. Verjetno zato, ker sem tisti trenutek najraje legla kar na tla.

Stara sem osemintrideset let. Neža jih ima enajst, Jure osem, Vid štiri. Delam v trgovini v Ljubljani, za plačo, ki jo ob pogledu na nakazilo še nekako sprejmem, ob plačilu najemnine pa me postane strah.

Za dvosobno stanovanje dajem 690 evrov. Potem pridejo stroški, prevoz, vrtec, šolske položnice. Otroški dodatek pomaga. Subvencija najemnine tudi. Ampak nobena odločba ne predvidi, da bodo v istem tednu počili pralni stroj, Juretovi čevlji in moja zadnja potrpežljivost.

Otroški oče, Tomaž, bi moral plačevati preživnino. Včasih nakaže vse, včasih del, včasih napiše, da trenutno ne more.

Najemnini tega ne morem napisati.

Mama živi v Grosupljem, v svojem stanovanju. Vem, da ni dolžna vzgajati mojih otrok. To vem. Ne pričakujem, da bo vsak dan stala pred vrtcem. Prosila sem jo za eno soboto na mesec. Ali za vikend, ko bi otroci prespali pri njej, jaz pa bi lahko vzela dodatno izmeno in enkrat zaspala brez razmišljanja o denarju.

»Jaz se ne bom spet ukotvila v stare rutine,« mi je rekla že spomladi. »Otroke sem imela. Zdaj sem v pokoju in bi rada še kaj od življenja.«

Razumela bi jo lažje, če bi se pri tem ustavila.

A kadar je prišla, je pogledala kup perila, odprt zvezek na mizi in zamrznjeno pico v pečici.

»Za pravo kosilo bi si pa lahko vzela čas.«

Ali pa:

»Neža je preveč na telefonu. Ti jim vse dovoliš.«

Neža na telefonu največkrat preverja, kdaj pridem domov.

Za tisto soboto mi je nazadnje pomagala Irena iz četrtega nadstropja. Poznali sva se toliko, kolikor se ljudje v bloku poznamo med nabiralniki in zabojniki. Enkrat mi je posodila izvijač, drugič sem ji prinesla zdravila iz lekarne.

Ko me je našla na stopnišču z vrečko smeti in mokrimi očmi, ni vprašala, kaj je spet narobe.

»Ob kateri uri moraš iti?« je rekla.

Otrokom je skuhala zdrob in jih peljala na igrišče. Ko sem prišla, je Vid spal na njenem kavču z dlanjo pod licem.

Ponudila sem ji dvajset evrov. Bilo mi je nerodno, ker je bilo premalo, in groza, ker bi jih še potrebovala.

»Spravi,« je rekla. »Naslednjič mi pomagaj zaveso obesit.«

Tisti večer sem na telefonu videla mamino fotografijo z Bleda. Stala je ob jezeru, nasmejana, z dvema prijateljicama. Pod sliko je pisalo, da je bil čudovit dan in da so veliko prehodile.

Najprej sem samo gledala. Potem sem povečala sliko, kot da bom tam našla kakšno drugo razlago.

Nisem bila jezna zaradi izleta. To sem ji pozneje poskusila povedati, pa ni slišala. Jezna sem bila, ker meni ni mogla reči: »Nočem.« Namesto tega sem jo še tolažila zaradi hrbta.

V nedeljo je prišla z vrečko mandarin. Otroci so se je razveselili. Vid ji je prinesel risbico, Jure ji je začel pripovedovati o nogometu.

Potem je zagledala Nežo pri pomivanju posode.

»Pri teh letih sem jaz že skuhala kosilo,« je rekla. »Tvoja mama vas pa res zavija v vato.«

»Dovolj,« sem rekla.

Mama se je obrnila. Še sama sem bila presenečena nad svojim glasom.

»Kaj pa je zdaj?«

»Ne boš prišla za eno uro in pred otroki govorila, da vse delam narobe.«

Neža je zaprla vodo. V kuhinji je naenkrat postalo preveč tiho.

»Samo nekaj sem rekla. Danes se vam pa res nič ne sme več povedati.«

»Včeraj te je preveč bolel hrbet za sedem ur z vnuki. Za izlet je bil pa dober.«

Odložila je mandarine na mizo.

»Torej me nadzoruješ? Še ven ne smem?«

»Smeš. Samo ne laži mi.«

To jo je zadelo. Videla sem po ustih, kako jih je stisnila.

»Ti si se odločila za tri otroke.«

»Skupaj sva se odločila. Jaz sem edina ostala tukaj.«

Takrat je Neža prijela Vida za roko in ga odpeljala v sobo. Jure je šel za njima. Zaradi tega mi je bilo pozneje najhuje. Da so vedeli, kdaj morajo izginiti.

Mama je sedla. Nekaj časa je s prstom drgnila rob vrečke.

»Ko si bila majhna, sem po službi skrbela še za svojo mamo. Potem za očeta. Potem je zbolel tvoj oče. Ves čas je nekdo nekaj potreboval.«

Prvič mi je to povedala brez očitka, skoraj potiho.

»Vem,« sem rekla. »Ampak jaz nisem prišla po tvoje življenje. Prosila sem za soboto.«

Nisva se objeli. Ni obljubila, da bo odslej drugače. Ob odhodu je rekla, da bo premislila, jaz pa nisem vedela, ali ji verjamem.

Zvečer me je Neža vprašala, ali mora zdaj večkrat paziti brata.

»Ne. Ti si otrok,« sem rekla.

»Ampak znam.«

Komaj sem zdržala tisti njen resni obraz.

Naslednji teden sem na centru oddala vlogo za izredno pomoč zaradi pralnega stroja. V službi sem prosila za čim bolj stalen razpored. Ni šlo vse skozi, dve izmeni pa smo zamenjali. Za zaostalo preživnino sem začela urejati izvršbo.

Mami sem napisala, naj me ne popravlja več pred otroki. Če ne more pomagati, bom sprejela njen ne. Poniževanja pa ne bom več poslušala.

Čez tri dni je vprašala, ali lahko pride z otroki za dve uri v knjižnico. Rekla sem, da lahko. Nisem odpovedala dogovora z Ireno za naslednjo soboto.

Še vedno lovim konec meseca. Ireni obešam zavese, ona včasih pobere Vida. Mamo imam rada, ampak ji ne povem več čisto vsega.

Ne vem, kje se konča njena pravica do miru in začne moja upravičena želja po opori. Vem samo, da sem jo najbolj potrebovala takrat, ko mi je razlagala, kako bi morala vse zmogati sama.