Skip to content
Blogsnet
  • drama
  • psihologija
  • družbeni problemi

Za svoj štirideseti rojstni dan bi morala skuhati za štirinajst ljudi. Namesto tega sem rezervirala sobo na Ptuju.

Ko sta mi mož in tast razložila, kaj vse moram pripraviti za svoj rojstni dan, sem prvič rekla ne. Za tri noči sem odšla na Ptuj in doma pustila vse tisto, kar se je po njunem vedno uredilo samo. Vrnila sem se k možu, ki je končno nekaj razumel, vendar s tem najinih težav še ni bilo konec.

Sredi Ljubljane sem komaj nosila vrečke, mož pa je gledal telefon. Potem je ulični glasbenik izrekel tisto, česar jaz že leta nisem znala.

Dolgo sem skrbela za vse in si govorila, da sem samo slabo organizirana. Ko je ulični glasbenik pred mimoidočimi opozoril mojega moža, da komaj nosim nakupovalne vrečke, me je bilo skoraj bolj sram kot njega. Tisti dan sem mu prvič povedala, da ne potrebujem občasne pomoči, ampak partnerja.

Ko je tašča rekla, da sem zanemarila dom, sem ji pokazala možev kup perila: »Tokrat ne bom pospravila za njim.«

Leta sem ob polni službi skrbela za dom, sina in družinska kosila, dokler nisem nekega večera obstala pred pomivalnim koritom in zajokala. Ko sem prosila za pomoč, sem slišala, da sem pač bolj organizirana, zato sem prenehala opravljati delo, ki so ga vsi jemali za samoumevno. Nisem pričakovala, da bo kup umazanega perila razkril toliko težav v našem zakonu.

Ko mi je tašča rekla, da je mož »glava družine«, sem spakirala sinov nahrbtnik in odšla

Dolgo sem verjela, da moram službo, otroka in gospodinjstvo obvladovati brez pritoževanja. Ko je mož moje prošnje za pomoč znova zavrnil, njegova mama pa mi je ukazovala, kako naj skrbim zanj, sem dojela, da sem v lastnem domu postala nevidna. S sinom sem odšla k svoji mami, da bi ugotovila, ali je najin zakon sploh še mogoče rešiti.

© 2026, Blogsnet. All right reserved
  • Privacy Policy
  • Terms of use
  • Copyright
  • About Us