Sredi Ljubljane sem komaj nosila vrečke, mož pa je gledal telefon. Potem je ulični glasbenik izrekel tisto, česar jaz že leta nisem znala.

»Gospod, a boste ženi prijeli vsaj eno vrečko ali čakate, da se ji roke odtrgajo?«

Glas kitare je utihnil. Pri Prešernovem trgu se je nekaj ljudi obrnilo proti nama. Stala sem z vrečkami, katerih ročaji so se mi zajedali v prste, in čutila, kako mi znoj leze pod ovratnik. Marko je dvignil pogled s telefona.

»Saj bi rekla, če bi potrebovala pomoč,« je odvrnil.

Takrat je popustil ročaj. Jogurt je padel na tla in počil tik ob mojem čevlju.

Nisem se sklonila. Nisem mogla. Če bi se, bi verjetno začela jokati.

Moje ime je Maja. Stara sem enainštirideset let, zaposlena v računovodstvu, mama dveh otrok in do tiste sobote prepričana, da je moja izčrpanost predvsem posledica slabe organizacije.

Če bi vstala dvajset minut prej. Če bi skuhala za dva dni. Če ne bi bila tako občutljiva.

Marko ni bil človek, za katerega bi kdo rekel, da je slab mož. Ni popival, ni žalil otrok, vsak mesec je poravnal kredit za stanovanje v Šiški. Na rojstne dneve mi je kupil rože in pred drugimi povedal, da brez mene pri nas vse obstane.

Ljudje so se nasmehnili. Jaz tudi.

Samo da je pri nas res vse obstalo, če nisem naredila jaz.

Vedela sem, kdaj ima Neža zobozdravnika, katere copate potrebuje Vid in koliko denarja mora ostati za položnice. Kupovala sem darila za njegove starše. Naročala servis pralnega stroja. Zvečer sem iz šolske torbe pobirala zmečkane liste, medtem ko je Marko s kavča vprašal, ali imamo kaj za pojest.

»Povej mi, pa bom naredil,« je govoril.

In jaz sem govorila. Tolikokrat, da sem imela občutek, da vodim še eno službo, samo brez plače in možnosti, da grem domov.

Tisto soboto sva otroka pustila pri moji mami. V centru sva morala prevzeti Vidova očala, zamenjati premajhno Nežino jopo in kupiti darilo za Markovo mamo. Potem sva zavila še po nekaj živil, ker je bila naslednji dan nedelja, doma pa skoraj prazno.

Avto je bil v parkirni hiši pod Kongresnim trgom.

Že v trgovini me je bolela desna rama. Marko je stal pri blagajni in odgovarjal sodelavcu. Ko sem zlagala nakupe, je vzel majhno vrečko z očali in računom.

Jaz sem pobrala ostalo.

Zakaj mu nisem ene preprosto potisnila v roko? To sem se pozneje spraševala tudi sama. Menda sem čakala, da bo opazil. Vsaj enkrat brez navodil.

Uličnega glasbenika Jureta sem poznala na videz. Večkrat sem ga slišala igrati, ko sem šla iz službe. Tisto soboto je stal ob robu trga, pred njim odprt kovček z drobižem.

Ko je videl, kako prestavljam vrečke iz ene roke v drugo, je najprej pogledal mene, potem Marka.

Njegov komentar je bil preglasen. To je res.

Neka gospa je odkimala. Mlajši par se je nasmehnil. Marku so pordela ušesa, meni pa je postalo slabo od zadrege.

»Ni vam treba delati predstave,« sem rekla Juretu.

Prikimal je in odložil kitaro, da bi pomagal pobrati nakupe. Marko ga je prehitel. S sunkovitim gibom mi je vzel dve vrečki, kot da sem ga nalašč spravila v ta položaj.

Do avtomobila nisva govorila.

Ko je zaprl prtljažnik, je izbruhnilo iz njega.

»Lepo. Zdaj sem pa pred celo Ljubljano izpadel kot neki bedak.«

Gledala sem rdeče zareze na svojih dlaneh.

»Mene ni nihče vprašal, kako sem izpadla.«

»Kaj zdaj to pomeni?«

»Da sem stala tam z razbitim jogurtom pri nogah in si ti najprej pomislil nase.«

Sedel je za volan. Jaz sem ostala zunaj.

»Maja, greva. Mama čaka z otrokoma.«

»Pokliči jo.«

»Saj jo lahko ti med vožnjo.«

Pogledala sem ga. Nekaj sekund je strmel nazaj, potem je segel po telefonu.

Doma je nakupe postavil na kuhinjska tla in izginil v spalnico. Pustila sem jih tam. Mleko sem dala v hladilnik, ostalo pa je prvič počakalo.

Zvečer, ko sta otroka zaspala, sem sedla za mizo.

»Ne morem več tako.«

Marko je prekrižal roke.

»Zaradi treh vrečk?«

To me je zabolelo bolj kot vse na trgu.

»Ne. Zaradi tega, ker ti lahko zboliš in počivaš. Jaz pa s temperaturo pišem navodila, kaj naj imata otroka naslednji dan s sabo.«

Hotel je nekaj reči, a sem nadaljevala.

»Ko greš iz službe, razmišljaš, ali boš šel teč. Jaz razmišljam, ali je dovolj kruha, ali je položnica plačana in kdaj bom oprala drese. Tudi ko sedim, nisem zares prosta.«

»Saj tudi jaz delam ves dan.«

»Vem. Jaz tudi.«

Potem je bilo tiho. Iz kopalnice se je slišalo centrifugo. Seveda sem jo vključila jaz, še preden sem sedla.

»Zakaj nisi prej povedala, da je tako hudo?«

Zasmejala sem se, ampak ni bilo smešno.

»Sem. Samo nisem vsakič jokala zraven.«

Tisto noč nisva rešila zakona. Niti objela se nisva. Marko je priznal, da ga je na trgu najbolj zadelo, ker je tudi sam videl, kako je bilo videti.

»Ni bilo samo videti tako,« sem rekla.

Naslednji dan sva odprla skupni koledar. Marko je prevzel šolska obvestila, tedenske nakupe in kuhanje ob torkih ter četrtkih. Pri nakupih sem vztrajala: tudi pregled hladilnika in seznam. Ne samo voziček.

Prvi četrtek je vprašal, kaj naj skuha.

»Ne vem,« sem odgovorila.

Oba sva vedela, da vem. Ampak nisem hotela spet prevzeti vsega.

Spekel je krompir in piščanca. Večerjali smo pozno. Vid je vprašal, zakaj je meso suho. Skoraj sem vstala, da bi poiskala omako, pa sem ostala pri mizi.

Sprememba ni šla gladko. Enkrat je pozabil na Nežin pregled. Drugič mi je očital, da preverjam za njim. Imel je prav. Težko sem spustila stvari, za katere sem toliko let odgovarjala sama.

A počasi sem nehala čakati, da bo vse spet padlo name.

Pred kratkim sem prišla domov in na hodniku našla pripravljeno Vidovo športno torbo. Marko je v kuhinji rezal čebulo.

»Jutri ima tekmo. Sem pogledal obvestilo,« je rekel.

Odložila sem torbico. Prvič po dolgem času sem šla pod tuš, ne da bi prej komu dala navodila.

Še vedno mi ni všeč, da se je najin premik začel z javnim sramotenjem. Želela bi si, da bi me Marko slišal že doma.

Ali res zahtevamo preveč, če si želimo, da bi človek ob nas opazil težo, še preden nam kaj pade iz rok?