Za svoj štirideseti rojstni dan bi morala skuhati za štirinajst ljudi. Namesto tega sem rezervirala sobo na Ptuju.
»Za svoj rojstni dan bom torej jaz naročila torto, povabila ljudi in skuhala kosilo?«
Tomaž je stal pred odprtim hladilnikom. Tast Franc je sedel za mizo in s prstom pobiral drobtine potice.
»Saj ti najbolje veš, kaj kdo je,« je rekel mož.
»Pa govejo juho naredi,« je dodal Franc. »Otroci teh tvojih solat tako ne jedo.«
V roki sem držala mokro krpo. Z nje mi je kapljalo na nogavico. Tisti dan sem bila devet ur v računovodstvu, v lekarni čakala na Jakov sirup in doma ugotovila, da je Neža za naslednje jutro potrebovala prazen kozarec, volno in fotografijo družine.
»Štirinajst nas bo,« je nadaljeval Tomaž. »Sem že rekel sestri, da lahko pridejo vsi.«
Krpo sem položila na pult.
»Mene pa nisi vprašal.«
Zavzdihnil je, kot da sem spet zapletla nekaj čisto preprostega.
Živeli smo v pritličju hiše njegovih staršev blizu Celja. Franc je po ženini smrti ostal zgoraj. Imeli smo ločen vhod, ampak njegov ključ je še vedno odpiral naša vrata. Prišel je pogledat porabo elektrike, opozorit na odprto okno ali povedat, da otrok ne smem razvajati s posebnimi večerjami.
Ko je bilo treba Jaka peljati k zobozdravniku, je imel vedno ravno kak opravek.
Tomaž ni bil človek, ki ne bi naredil ničesar. Če sem rekla, naj obesi perilo, ga je obesil. Če sem napisala seznam, je šel v trgovino.
Samo seznam sem morala napisati jaz. In prej pogledati v hladilnik. In vedeti, da v vrtcu potrebujejo rezervne hlače, da Neži drsijo copati ter da bo v sredo zaprta cesta mimo šole.
Zadnje čase sem se ponoči zbujala in v temi premikala obveznosti po dnevih. Kdaj pediater, kdaj položnice, kdaj oprati bundo, da se bo do jutra posušila.
Tisti večer sem na telefonu našla majhen hotel na Ptuju. Tri noči z zajtrkom so stale malo več kot dvesto evrov. Skoraj toliko sem imela na strani za nov sesalnik.
Rezervacijo sem potrdila, preden sem si uspela premisliti.
»V petek grem,« sem povedala Tomažu. »V ponedeljek dopoldne pridem nazaj.«
Zasmejal se je. Potem je videl zaslon.
»Resno? Za ves vikend? Kaj pa praznovanje?«
»Odpovej ga. Ali ga pripravi. Mene ne bo.«
»Maja, saj bi ti pomagal.«
»Nočem pomoči pri svojem praznovanju. Hotela sem, da se ga nekdo spomni pripraviti zame.«
Naslednja dva dneva je bil užaljeno tih. Franc je pripomnil, da so ženske včasih imele tri otroke in njivo, pa niso hodile počivat v hotele.
»Mogoče bi morale,« sem rekla.
Glas se mi je tresel. Nisem vajena ugovarjati njemu. Pri nas se je njegov mir vedno varoval malo bolj kot moj.
V petek sem šla iz službe naravnost domov po torbo. Otroka sta bila že doma. Sedemletna Neža je stala pri vratih, Jaka se mi je obesil na nogo.
»A greš zato, ker sem včeraj polil kakav?« je vprašal.
Počepnila sem tako hitro, da me je zabolelo koleno.
»Ne, srček. Vidva nista nič kriva. Rada vaju imam. Samo spočiti se moram.«
Tomaž je stal za njima.
»Vsaj povej, kaj naj jesta jutri.«
Že sem odprla usta. Nato sem pogledala proti kuhinji.
»Hrana je doma. Trgovina je odprta. Ti ju poznaš.«
V avtu sem jokala še pred prvim križiščem.
Na Ptuju sem dvajset minut sedela na robu postelje v plašču. Nihče me ni klical iz kopalnice. Nihče ni vprašal, kje imamo polnilec. Slišala sem samo voziček na hodniku.
Telefon je prvič zazvonil ob sedmih.
»Kje so Jakove pižame?«
»V predalu pod majicami.«
Potem sporočilo: »A jutri Neža kaj ima?«
Odgovorila sem, da so obveznosti v skupnem koledarju, kamor jih vpisujem že dve leti. Ugasnila sem zvok.
Nisem se počutila pogumno. Počutila sem se kot slaba mama, ki je za počitek plačala denar, namenjen sesalniku. Šla sem pod tuš in tam ostala, dokler nisem nehala poslušati, ali me kdo potrebuje.
V soboto sem zajtrkovala počasi. Jajca sem pojedla topla. Potem sem hodila ob Dravi in brez razloga zavila v knjigarno.
Opoldne mi je Franc napisal: »Tomaž se trudi. Zaradi takih muh trpi družina.«
Sporočilo sem prebrala trikrat.
Odpisala sem: »Tudi jaz sem družina.«
Telefon sem pospravila v torbico. Roke so se mi še nekaj časa tresle.
Pozneje sem izvedela, da je Tomaž v soboto kupil za šestdeset evrov hrane, iz katere ni znal sestaviti kosila. Pozabil je mleko. Neža je zamudila na rojstni dan sošolke, ker ni prebral vabila do konca. Darilo sta zavila v božični papir.
Franc je prišel dol vprašat, zakaj še ni kosila.
»Če si lačen, olupi krompir,« mu je rekel Tomaž.
Tega mi mož ni povedal s ponosom. Rekel je, da ga je bilo sram, ker je šele takrat slišal, kako njegov oče govori z mano.
V nedeljo, na moj rojstni dan, so me poklicali skupaj. Otroka sta pela, Jaka je držal risbo narobe obrnjeno.
»Vse najboljše,« je rekel Tomaž. »Oprosti.«
Nisem vedela, ali misli resno ali samo želi, da pridem domov.
V ponedeljek je moral oba prvič sam spraviti od doma. Neža je pozabila zvezek, Jaka ni hotel obuti čevljev. V službo je zamudil sedemnajst minut.
Ko sem se vrnila, me je na mizi čakala kupljena torta. V koritu pa posoda.
»Nisem utegnil vsega,« je rekel.
»Vem.«
Sedla sva. Ni me vprašal, ali sem zadovoljna. Tudi jaz mu nisem rekla, da zdaj vidi, kako je meni.
»Mislil sem, da ti gre to lažje,« je rekel.
»Ker nisem vsakič povedala, koliko me stane?«
Gledal je v svoje roke.
»Verjetno.«
Dogovorila sva se za konkretne stvari. Prevzel je šolska in vrtčevska obvestila, jutranje odhode ter tri večerje na teden. Od preverjanja zalog do pomite posode. Ne samo kuhanja, če mu pustim narezano zelenjavo.
Prvi teden me je še spraševal za vsako malenkost. Dvakrat sem mu vse uredila iz navade. Tretjič sem rekla, naj sam pokliče v vrtec.
Francu sva skupaj povedala, naj pred obiskom potrka. Ni bil navdušen.
Zdaj, dva meseca pozneje, se še prepirava. Včasih spet neopazno prevzamem preveč. Ampak včeraj je Tomaž sam naročil Jaka k zobozdravniku in si vzel dopust. Jaz sem za to izvedela pri večerji.
Skoraj sem ga pohvalila, potem pa sem se samo nasmehnila in jedla naprej.
Še vedno mi je žal, da sem morala oditi, da bi me doma opazili. Je res preveč pričakovati, da bi bila odgovornost skupna, še preden eden od naju ne zmore več?