Pes, ki me je potegnil iz teme: Zgodba iz bloka na Štefanovi ulici

S krvavimi brisačami v eni roki in tresočo glavo druge roke sem skušala ustaviti krvavitev na pasji šapi. Moj starejši mešanec Roki je težko dihal, njegovo telo se je treslo, iz gobca mu je kapljala slina. Okno v kuhinji je bilo rahlo priprto, skozi njega je pronical leden zrak, ki je nosil s sabo vonj po dimu iz sosedove peči in po starem, zatohlem bloku. Moje roke so bile ledene, srce pa je razbijalo nekje globoko v prsih, v strahu, da mu ne bo uspelo. V sebi sem preklinjala svojo nemoč, saj sem komaj še prenesla svoj vsakdan – zdaj pa je za mojo krhko ravnovesje odgovoren še nekdo drug.

Pred pol leta, ko sem se po dveh letih boleče izgorelosti in depresije komaj še vlekla iz postelje, je Roki nepričakovano prišel v moje življenje. Našla sem ga ob cesti, medtem ko sem bežala od svojih misli na dolgih, brezciljnih sprehodih po Tivoliju. Bil je prestrašen, umazan, z zapleteno dolgo dlako in vonjem po mokrem listju ter pasji revščini. Ko sem ga pobožala prvič, sem začutila, kako se mi ježijo dlačice na zatilju – njegova koža je bila topla, a dlaka je oddajala vonj po vlagi in cigaretnem dimu, ki se je zažrl v njegovo kožo, verjetno od prejšnjega lastnika. Prva odločitev, ki je spremenila moj tok življenja, je bila, da ga kljub prepovedi v bloku pretihotapim v svoje majhno stanovanje. Vedela sem, da s tem tvegam izselitev, saj je upravnik že večkrat grozil zaradi preglasnih otrok, zdaj pa še pes.

Ko sem ga peljala k veterinarju na Žalah, sem si skoraj premislila. Stroški pregleda, cepljenj in kasneje sterilizacije so me skoraj bankrotirali. Moja plača socialne delavke v Ljubljani ni zadoščala niti za redne položnice, kaj šele za nepričakovane veterinarske račune. Prvič v življenju sem morala prositi brata, s katerim nisva govorila že več kot pet let, za posojilo. To je bil moj drugi nepovratni korak – Roki je postal vez med menoj in Edijem, čeprav se mi je zdelo, da je vsak stik z družino še ena boleča rana.

V blokovski realnosti sem se hitro znašla v težavah. Roki je vsak večer lajal, ko je slišal korake na hodniku – imel je globok, hrapav lajež, ki je po stenah odzvanjal še dolgo po tem, ko so koraki potihnili. Soseda Tanja mi je en večer potrkala na vrata in mi v obraz zabrusila, da če psa še enkrat sliši po polnoči, bo poklicala upravnika. Najprej sem jo hotela odgnati, potem sem v sebi začutila nepričakovano moč – prvič po letih sem vstala pokonci, ji mirno, a odločno povedala, da je Roki zdaj del mojega življenja in da bom naredila vse, da ga obdržim. S tem sem si nakopala sovražnico, a hkrati prvič začutila, da imam pravico braniti nekaj svojega.

Zaradi Rokija sem spremenila rutino. Vsako jutro, tudi ko sem bila izčrpana, sem morala v park. Zima je bila surova; sneg je škripal pod nogami, ko sem v mraku peljala Rokija za povodec. Njegov dih je puhtel v ledenem zraku, včasih sem čutila njegovo toplo telo, ko se je v blatu stisnil k meni. Takrat sem prvič po letih otopelosti začutila, kako je dotik lahko zdravilen. Po sprehodih je v stanovanju nekaj časa dišalo po snegu in pasji mokri dlaki – nekaterim bi bilo to ogabno, meni je postalo domače.

Počasi sem opazila, da sem se odprla ljudem. V parku sem spoznala starega gospoda Mirana, ki je vsak dan hranil golobe in postal moj prvi pogovor zunaj službe. Tudi ko sem bila zlomljena, sem zaradi Rokija morala ven, morala sem govoriti in opazovati druge. Moj odnos z bratom se je krčil in širil kot elastika – a brez Rokija ga sploh ne bi bilo več.

Najtežji je bil tisti večer, ko se je Roki poškodoval. Povozil ga je kolesar, ko sva prečkala cesto na poti v trgovino. Njegov jok me je razparal do kosti. Ko sem ga na rokah nesla domov, sem čutila njegovo vročo sapo, ki mi je ovlažila vrat. Njegovo bitje srca je bilo tako hitro, da me je preplavil strah – če ga izgubim, bom spet sama.

Veterinar mi je rekel, da bi bil potreben operativni poseg, ki si ga nikakor nisem mogla privoščiti. Zbrala sem pogum in poklicala Edija še enkrat, čeprav sem se počutila kot zguba. Tretjič sem zaradi Rokija naredila nepovratno odločitev – sprejela sem pomoč, ki sem jo prej vedno zavračala. To je v meni odprlo prostor za ranljivost, ki sem jo leta potiskala pod preprogo.

Roki je preživel, toda od takrat počasi peša. Tudi jaz sem počasnejša, manj zahtevna do sebe in drugih. Med nama je zdaj tišina, ki diši po mokri pasji dlaki in starem pohištvu. Včasih se vprašam, ali je bilo prav, da sem ga vzela iz ulice v svoj težak svet, ali sem mu s tem dala možnost ali odvzela svobodo. Ko ga zvečer pobožam po rebrastem hrbtu, čutim toploto, ki je ne bi zamenjala za nič.

Mogoče je zvestoba preprosta – vztrajati, ko je najtežje, pa čeprav včasih boli. Kaj bi vi naredili na mojem mestu – bi odprli vrata svoji bolečini in pustili, da jo nekdo ogreje, ali bi ostali sami v tišini?