Nevidna dlan v snegu: Kako me je Kaja izvlekla iz teme po ločitvi

Kaja je zalajala, ko sem tiste januarske noči odpirala vhodna vrata zaradi neznanega praskanja. Ničesar nisem pričakovala, še najmanj krvi, ki je v tanki črti utripala po njenih snežno belih šapah. Skozi stopnišče se je že širil vonj po mokrem psu in starem radiatorju, zunaj pa so padali veliki kosmi snega, ki so se topili na betonskih tleh. Kajo sem dvignila v ohlapno odejo, čeprav sem vedela, da nimam pravice do še ene odgovornosti – a nisem ji mogla zapreti vrat.

Po ločitvi od Bojana sem izbrala samoto namesto pogovorov, hlad v bloku namesto topline skupnega doma. Prvi meseci so bili naporni – tišina je bila preglasna, zrak v stanovanju je imel grenak priokus po stari kavi in detergentu. Kaja je takoj postala obveza: krvava šapa je pomenila obisk veterinarja, kar ni poceni. Ko sem s tresočimi prsti preštevala denar v denarnici, sem pomislila, ali sem sploh zmožna nositi stroške. Prvič sem morala vzeti nekaj iz zadnje rezerve, ki sem jo varčevala za nujne položnice. Že ta odločitev – da jo peljem k veterinarju namesto v zavetišče – je bila prva, ki je spremenila smer mojega vsakdana.

Veterinarska ambulanta na Celovški je smrdela po razkužilu in pasji paniki. Kaja je tiho stokala, ko ji je sestra oskrbovala rano in preverjala, če ima čip. Ni ga imela. Veterinar me je vprašal, če jo bom zadržala ali naj pokliče zavetišče. V tistem trenutku sem prvič v letih začutila, da nekdo potrebuje mojo bližino in toplino, pa čeprav je to bila le ta tresoča, dišeča po mrzli zemlji. Rekla sem: „Ostane pri meni.“

Prve noči sem Kajo držala ob sebi, njen dih je bil topel in kratkotrajen, kot bi me hotela pomiriti. Ko sva hodili po bližnjem blokovskem parku, sem opazila, da so se sosedje začeli pogosteje ustavljati. Nekateri so me prej komaj pozdravili, zdaj pa so spraševali po „novi sostanovalki“. Lidija iz petega nadstropja mi je prinesla stare brikete, z Miho z druge strani hodnika sva začela skupaj voditi pse v park. Moj svet, prej omejen na štiri stene in tih šum iz radiatorja, se je začel širiti. Kaja je bila moja socialna vstopnica, a tudi izziv – ko so ji odkrili alergijo na piščanca, sem morala kupovati drago hrano, kar je pomenilo, da sem črtala nekaj drugih stroškov. Druga nepričakovana odločitev: odpovedala sem se vikendu na Gorenjskem, da sem ji lahko privoščila veterinarsko dieto.

Vendar mi je prav Kaja odprla vrata do obnovljenega stika z Nino, mojo hčerko. Po ločitvi sva se skoraj nehala pogovarjati – zamerila mi je, da sem „popustila“ in pustila očeta samega. Kaja je zbolela za virozo, jaz pa sem morala urgentno v službo. Ni bilo druge, kot da sem prvič po več kot pol leta poklicala Nino, če lahko pride čuvat psičko. Najprej me je zavrnila, a že čez pol ure je stala pred vrati in Kajo držala v naročju, medtem ko mi je v kuhinji pogrela juho. Pogledala sem, kako Kaja spi v njenem naročju, prisluhnila njenemu mirnemu dihanju in prvič po dolgo časa začutila toplino, ki ni bila samo pasja. Zaradi Kaje sva z Nino začeli ponovno govoriti tudi o starih zamerah, in nekaj tednov kasneje sem sprejela še tretjo odločitev: Nini sem predlagala, naj se preseli k meni, saj se je tudi ona ločila in ni več prenesla cen najemnin v Ljubljani.

Kaja je postala most, ki je združil dva razbita sveta. Nisem bila vedno prijazna. Večkrat sem bentila, ko sem morala ven v dežju, ko sem ponoči slišala njeno hitrejše dihanje, ki me je spomnilo na lastno osamljenost. Večkrat sem ji v jezi zabrusila, da je nikoli nisem hotela, a ko sem začutila njen topel trebuh pod dlanjo, sem vedela, da je moj odpor samo strah pred tem, da bi jo izgubila. Najhuje je bilo, ko je nenadoma izginila – popoldne, ko je Nina pozabila zapreti vhodna vrata. Iskala sem jo v sneg, ki je zvečer postal leden in je dišal po dimu iz bližnje kurilnice. Lupila sem roke do krvi, klicala v noč in šepala po zamrznjenem pločniku, dokler me ni eden od sosedov poklical, da je Kaja na igrišču, prestrašena in tresoča.

Ko sem jo stisnila k sebi, sem prvič zajokala pred drugimi. Kaja se je privila v moj plašč, njeno srce je utripalo prehitro, a je počasi utonilo v moj objem. Od tistega večera nisem več dvomila, da bom zanjo naredila vse, četudi mi je življenje zaradi nje postalo težje. Z Nino sva počasi gradili novo rutino. Nič ni bilo lažje, položnice so še vedno preveč visoke, včasih sem morala prositi za pomoč ali izpustiti kakšno kosilo, da sem lahko peljala Kajo na kontrolo. Ampak vsakič, ko zvečer začutim njen vonj po mokri travi in ko jo v temi nežno pogladim po ušesu, vem, da sem zaradi nje spet začela čutiti in dopuščati bližino.

Kako vemo, kdaj izbrati – ali ostati v samoti in varnosti ali tvegati še eno izgubo zaradi ljubezni? Kaj bi vi naredili, če bi vam kdo spet segel v dlan, čeprav ste prisegli, da ste zaprli vrata?