Ko sem se po dolgih letih vrnila iz Italije, me je čakal šok — moja posvojena hči, Sara, je živela v avtu in bila noseča. Prava resnica o tem, kaj se je zgodilo v moji odsotnosti, me je prisilila, da premislim vse, kar sem vedela o družini in zaupanju. V tej zgodbi delim bolečino, izdajo in vprašanja, ki jih še vedno ne znam izreči na glas.
Nisem si mislila, da bom po razvezi sploh še koga spustila v svoje življenje, pa je potem v mariborskem bloku neko noč skozi temo zalajal Brin. Zaradi njega sem morala na mraz, v veter in v pogovor z lastnico iz sosednjega nadstropja, s katero sem bila prej na bojni nogi. Zaradi psa sem prvič po dolgih mesecih začutila toplino — pa ne le iz njegovega kožuha.
V tisti temi, ko sem skoraj obupala, sem na betonskem parkirišču zatipala mokro, tresoče telo – Pika! Pes, ki sem ga še tri tedne prej na silo sprejela iz zavetišča, mi je z vsakim mrzlim vdihom dokazoval, da kljub vsemu še nisem popolnoma sama. Zaradi nje sem morala prvič po ločitvi resnično izbrati: boriti se ali odnehati.
Nikoli nisem pričakoval, da bo pes postal most med mano in očetom, ki me je zapustil pred tridesetimi leti. Ko se je Nera pojavila, sem še vedno živel v senci ponosa, zamere in tišine, ki je dušila vsako bližino. Prav ona me je prisilila, da sem odprl vrata, ki sem jih želel za vedno zakleniti.
Sedela sem v senci bloka v Celju, ko me je najbolj bolela izdanost lastnega sina. Izgubila sem zaupanje v ljudi, v družino, v smisel. A ko sem v snegu rešila tresočo psičko, je prav ona postala razlog, da sem si upala ponovno odpreti srce — najprej njej, potem Magdi, moji nekdanji snahi.
Po ločitvi sem ostala sama v bloku v Šiški in verjela, da so zame odnosi končani. Vse se je spremenilo, ko je pred mojimi vrati v snegu ležala premočena, tresoča se psička. Zaradi nje sem morala sprejeti tri odločitve, ki so mi obrnile življenje na glavo.
Morala sem stisniti Rexovo rano, ker je kri tekla preveč močno, da bi lahko še odlašala. Nisem si mislila, da bo prav ta pes, ki ga sprva nisem želela niti pogledati, postal moj rešitelj in največja preizkušnja mojega življenja. Zaradi njega sem se morala odločiti, kdo sem, komu lahko zaupam in ali sploh še verjamem v bližino.
Nikoli si nisem mislila, da bo pes tisti, ki mi bo pomagal dihati, ko so me oblegali občutki krivde in osamljenosti. Po tisti nevihtni noči, ko sem z drhtečimi rokami zaprla vrata za Luisom in Marto, sem ostala sama s svojo tišino – a potem sem v mrzlem vetru našla Murčka. Zaradi njega sem sprejela odločitve, ki jih sama ne bi nikoli zmogla, in znova občutila toplino, čeprav me spomini še pečejo.
