Ko je Ajda prvič zavohala kri, sem vedel, da bo nekaj narobe – pes, ki mi je razbil samoto po ločitvi

Ajda je z nosom rinila v umazanijo pri vratih, ko sem okamenel nad rdečimi madeži, ki so vodili čez hodnik. Že odkar sem ostal sam v bloku v Šiški, po njeni nesrečni smrti, sem zaupal le še rutini: služba, položnice, hladna kava in pogled v prazen vrt. Ampak tisti večer me je njen lajež prebudil iz otopelosti. Bil je nekaj med cviljenjem in divjim zavijanjem, ki sem ga začutil v hrbtenici. Odprl sem vrata in jo zagledal, kako liže svojo krvavo šapo, s pogledom, ki je iskal pomoč in ne obsodbe.

Prve dni sem bil razdražen. Pes iz bloka spodaj, ki ga je lastnica pustila na ulici, ker se je preselila v Nemčijo. Nisem imel namena postati skrbnik še ene težave. Ampak ko jo je zvijalo v bolečini, ko ji je smrčanje vibriralo z vsakim vdihom, sem moral ukrepati. Smohtni zrak v predsobi, skozi katero je prihajala pozna oktobrska burja, je še poudaril njen vonj: mokra zemlja, nekaj kislega po vlagi, in povsem njen čuden, topel pasji duh. Veterinarska ambulanta je bila oddaljena dve avtobusni postaji, ampak ravno tisti teden je LPP vozil po prilagojenem voznem redu zaradi stavke. Prvi izgovor, da bi obupal, a ni šlo več samo zame.

Ko sem jo prvič prijel, je bila njena dlaka na vratu topla in mastna od stresa. Tresla se je, srce je nabijalo v mojih dlaneh, in začutil sem, da sem odgovoren za bitje, ki ne more nikogar drugega poklicati. S sabo sem vzel tudi staro brisačo – z njo sem ovil njeno šapo, da ne bi še bolj krvavela. Kmalu sem že stal pred veterinarsko ambulanto, kjer so mi na vratih takoj omenili, da brez predhodnega naročila ne bodo mogli sprejeti – ker je Ajda mrcina brez lastnika, sem moral podpisati, da krijem stroške.

Šepal sem z njo čez parkirišče, v ušesih mi je še dolgo ostal vonj razkužila, ki prepoji ambulanto; nekaj med klorom in starim gnojilom. Ko so ji šivali šapo, sem čutil, kako se v meni kopiči jeza – nase, na prejšnjo lastnico, na sistem, kjer si sam. A Ajda mi ni pustila, da bi obtičal v samopomilovanju. Skozi vsak njen vzdih v mojem stanovanju sem začel čutiti, da nimam več izgovora za brezciljno posedanje in pogrezanje v žalost po ločitvi, ki mi jo je tako radodarno prineslo življenje.

Nisem verjel, da lahko pes spremeni človeka. Prisilila me je, da spremenim urnik – vsako jutro ob šestih, čeprav mi je bilo grozno vstati iz hladne postelje. Ko sva hodila mimo Mercatorja in skozi Jesenkov park, sem srečeval Tanjo iz sosednjega vhoda, ki je prej name gledala skozi zobe, zdaj pa je prva spregovorila: „Kako kaj Ajda?“. Njen pogled, mehak kot volna, je zmehčal mojo trdoto. Prvič sem z nekom delil kavo za blokom. Ajda je medtem vohala po grmovju, vsakič pustila sled svojega vonja – nekaj po mokri travi, nekaj po hišnem prahu. S Tanjo sva se začela videvati pogosteje, najprej zaradi psa, potem pa je pes postal izgovor za pogovor o vsem drugem. To je bila prva nepovratna odločitev: odprl sem vrata, kjer jih prej nisem.

Potem je prišla zima. Stari radiator v mojem stanovanju je škripal in položnice so narasle. Ajda je potrebovala nova zdravila za šapo, veterinarski stroški so me spravili v minus. Razmišljal sem, da bi jo vrnil v zavetišče, a me je pogledala s tistimi rjavimi očmi – ne proseče, ampak kot nekdo, ki ti je že zaupal, in zdaj pričakuje, da ne boš izdal. Druga nepovratna odločitev: odpovedal sem vikend v Bohinju, ki sem ga vsako leto rezerviral, da sem lahko pokril stroške zdravljenja. Prijatelji niso razumeli. „Saj je samo pes,“ so rekli. A vedel sem, da v mojem življenju ni samo pes — postala je moja odgovornost, edina prava stvar, ki jo še lahko popravim.

Vseeno sem pogosto čutil utrujenost. Včasih sem bil jezen, tudi nanjo, ko me je zbudila sredi noči ali ko je razgnala moje papirje z mize s svojim repom. A vsak njen dotik – ko je naslonila glavo v moje naročje in sem začutil, kako ji bije srce – je prinesel nekaj topline, zaradi katere sem tisti trenutek še zdržal. Priznal sem si, da me je strah biti navezan, ker sem se že enkrat opekel. A zdaj ni šlo več samo zame. Ko je bilo najhuje, sem stisnil njen povodec močneje, ker če bi popustil, bi izgubil sebe.

Nekega večera pa je ni bilo domov. Sneg je padal, trdo in v velikih kosmih, in ulice so bile prazne. Iskal sem jo po parkih, klical Tanjo in celo vprašal po LPP postajah, če je kdo videl rjavo, dolgodlako mešanko z belo liso na ušesu. Prvič po dolgem času me je zagrabila prava panika – ne zaradi psa, ampak zaradi vsega, kar bi izgubil, če se ne vrne. Srce mi je razbijalo v prsih. Ko sem jo našel stisnjeno pod stopniščem, tresočo in s povsem vlažnim kožuhom, sem prvič po ločitvi jokal.

Po tisti noči se ni več vrnila tista stara praznina. Ajda je postala vsakdanji del mojega življenja, z vsemi njenimi napakami in vonjem po mokrem pesku. Tretja nepovratna odločitev pa je bila, da sem znova stopil v stik z bivšo ženo – ne zaradi sprave, ampak da ji povem, da sem se naučil, kaj pomeni odgovornost. In da sem pripravljen dajati, tudi če ne dobim ničesar nazaj.

Danes Ajda spi na moji postelji, njeno dihanje je težko, a mirno. Včasih se vprašam, ali sem jaz rešil njo, ali ona mene. Bi še enkrat sprejel psa v življenje, če bi vedel, koliko me bo bolela vsaka izguba, a tudi vsako novo upanje? Kaj pa vi?