Ko sem zavrnila sina, me je rešil le še Murček

Veter je ponoči udarjal v okna, ko sem s tresočimi rokami brisala kri z Murčkovega smrčka. Zadnjič sta Luis in Marta razbijala po vratih, a zdaj je bila hiša prazna. Slišala sem samo njegovo hitrejše dihanje ob moji nogi, vsak topel izdih je nosil kovinski vonj krvi in mokre dlake. Kljub strahu nisem mogla poklicati veterinarja – v denarnici sem imela ravno za elektriko in kilo kruha v Mercatorju.

Moja odločitev, da ju pošljem stran, mi je požirala dušo. Nisem več vedela, ali sem res slaba mati, ali pa sem si dovolila vsaj malo zraka, ko so se prepiri in njuna nenehna prisotnost zabadajali vame. Samota po tisti noči je bila skoraj fizična, kot bi mi kdo izpulil notranjost. Včasih sem se sklonila nad kavč in s pestmi tolka po blazinah, ker nisem vedela več, kam z vsem tem, kar je vrelo iz mene. Vse dokler nisem tistega deževnega jutra slišala nežnega cviljenja ob kontejnerju za papir.

Murčka sem uzrla premočenega, drobnega, z zaplatami svetle in sive dlake, rep je bil skoraj odgrizen. Ko sem ga objela, je po smradu razpadle hrane in mokrih listov iz papirja zasmradil še moj plašč, a sem ga odnesla v stanovanje. Ko sem ga zavila v staro brisačo, mi je zaupno položil glavo v naročje. Vonj po mokrem psu in postani brisači je napolnil sobo, a me je prvič po mesecih pomiril.

Prve noči sva bila oba kot dva brezdomca. On je drhtel in v sanjah piskačel, jaz pa sem bedela, ker nisem imela denarja za nujne veterinarske preglede. Položnice so ležale naložene na hladilniku. Poklicala sem Luisovo številko, a sem prekinila, še preden je zazvonilo. Namesto tega sem Murčku segla pod brado in čutila, kako mu srce bije kot noro. Postajal je moj dom, moja odgovornost. Vsak njegov zalogaj je pomenil moj en obrok manj.

Murček je zahteval sprehode, čeprav sem bila zlomljena od žalosti in sramu. Prvič po tednih sem morala ven – dežne kaplje so dišale po zemlji, slišala sem, kako škripajo stare sive plošče pod mojimi čevlji. Na sprehodu po stari industrijski četrti Kranja sem srečala sosedo Petro, ki je, ko je videla Murčka, prvič po letih spregovorila več kot tri besede. Njena roka, ko je božala Murčka, je bila topla, nežna; čutila sem, kako napetost popušča, ko sta se oba smehljala meni in ne drug drugemu.

Nekega jutra sva na ulici naletela na moškega, ki ga prej nisem poznala – rekel je, da mu je pes pred letom dni umrl. Izmenjala sva nekaj besed, kar prej ne bi zmogla; Murček je pristopil k njemu, možakar ga je previdno pobožal. Prvič po dolgem času sem dobila občutek, da nisem popolnoma odrezana od sveta.

Ko je Murček zbolel – začela mu je teči kri iz nosu, postal je nemiren, ponoči pa je dihal, kot da ga nekaj stiska – sem si izposodila denar od Petre. Še nikoli nisem tega storila, vedno sem bila tista, ki daje, ne prosi. S tresočimi rokami sem v veterinarski ambulanti podpisala papirje za odlog plačila. Veterinarka je rekla, da ima Murček hudo okužbo in da bo zdravljenje dolgo in naporno. Komaj sem si dovolila upati.

Tisti tedni so bili najtežji. Za vsak obrok sem tehtala, ali bova imela dovolj. Še vedno sem čutila zaničanje same sebe zaradi tiste noči z Luisom in Marto. Včasih sem ponoči slišala, kako Murček sapo lovi v spanju, srce mu bije pod mojo dlanjo in z vsakim vdihom kot da vleče vase tudi moj strah. Njegovo telo je bilo vroče, dišal je po zdravilih in rahlo po pesku, ker sem ga ovijala v stare rjuhe, da se ne bi prehladil.

Navadila sem se na vsakodnevni ritem – zdravila, sprehodi, pogovori s Petro, ki mi je vsak teden prinesla vrečko iz Lidla, čeprav sem se sprva branila. Šele ko sem videla, kako Murček opleta z repom, ko pride, sem spoznala, da nisem sama. Pričela sem hoditi na srečanja v društvo za pomoč starejšim; Murček je bil moj izgovor, a po tihem razlog.

Nekega večera je Murček začel močno krvaveti. Tekla sem v temi proti veterinarski ambulanti čez pol Kranja, dež mi je nosil vonj po bencinu in mokrem asfaltu v nos. V čakalnici sem ga stiskala nase, čutila sem, kako mu srce bije vse počasneje. Veterinarka je rekla, da ni več upanja. Ko sem podpisala, da ga uspavajo, sem ga zadnjič božala – dlaka je bila še vedno mehka, vonjala sem mešanico po zdravilih in nekem prikritem sladkem vonju otroštva. Ko je izdihnil, je prostor nenadoma postal mrzel.

Vrnila sem se v prazen blok. Položnice so bile še vedno tam, sama s seboj in težo svoje odločitve spraviti otroka stran, ki mi je žagala čez srce. Murček me je naučil več kot kdorkoli: da včasih ni pomembno, kaj drugi mislijo, ampak da preživiš. Da včasih krivda in osamljenost ne pomenita, da si slab človek, ampak da si samo človek.

Me je ljubezen do sebe res spremenila v sebično mater? In če je bila to cena, bi jo kdo drug sploh zmogel plačati? Kaj vi menite – ali smo dolžni vedno biti žrtve tistih, ki jih imamo radi?