Ko ljubezen utihne: Zgodba o izgubljeni želji po zakonu

„Kdaj boš končno spet srečna, Marjeta?“ je mama skoraj zavpila skozi napol priprta vrata moje dnevne sobe. Njene oči so bile polne skrbi, a v glasu je bilo nekaj ostrega, kar me je zabolelo globlje kot bi si upala priznati. Stala sem tam, v svojem stanovanju v Šiški, obdana z vonjem po sveže pečenem kruhu in tišino, ki je postala moj vsakdan. Bilo je nekaj dni po mojem šestdesetem rojstnem dnevu, a praznovanja ni bilo. Le nekaj prijateljic in soseda Jože, ki je prinesel steklenico cvička in preveč vprašanj.

„Mama, saj sem srečna,“ sem ji poskušala odgovoriti, a sem vedela, da lažem sebi bolj kot njej. Sreča? Kaj sploh pomeni biti srečen pri teh letih? Ko si mlad, si predstavljaš življenje kot neprekinjeno verigo dogodkov: šola, ljubezen, poroka, otroci, vnuki. Vse ima svoj red. A moj red se je nekje pretrgal.

Moj prvi mož, Andrej, je bil ljubezen iz študentskih let. Skupaj sva se preselila v Ljubljano, najela majhno garsonjero na Viču in sanjala o hiši z vrtom. Sanje so se razblinile, ko je Andrej začel delati dolge ure v službi in domov prinašal več molka kot pogovorov. Po desetih letih sva se razšla – mirno, skoraj prijateljsko. „Saj bova ostala v stikih,“ sva si obljubila. A življenje ima svoj tok in stik je zbledel v pozabo.

Drugi zakon z Borisom je bil bolj kompromis kot strast. Bil je vdovec z dvema odraslima otrokoma in iskal je družbo, ne ljubezni. Jaz pa sem iskala varnost. Skupaj sva preživela petnajst let – obiskovala tržnico na Vodmatu, hodila na izlete na Bled in ob nedeljah gledala oddajo „Na lepše“. A ko je Boris zbolel in odšel, sem ostala sama v tišini stanovanja, ki je bilo preveliko za eno osebo.

Z leti so se pričakovanja spreminjala. Prijateljice so se poročale, ločevale, nekatere so našle nove partnerje na spletu ali v plesnih šolah za upokojence. Mene pa je vedno bolj privlačila samota. Ne tista osamljena samota, ki boli, ampak tista mirna, kjer lahko poslušaš dež na oknu in bereš knjige brez občutka krivde.

Moja hči Tjaša mi pogosto reče: „Mami, zakaj ne greš na kakšen zmenek? Saj nisi stara!“ In jaz se nasmehnem njenemu mladostnemu optimizmu. Ne ve še, kako težko je po vseh teh letih spet odpreti srce. Kako te vsaka nova izkušnja spomni na stare rane.

Nekega večera me je poklicala prijateljica Silva: „Marjeta, greva na ples v Dom upokojencev Moste? Pravijo, da bo prišel tudi tisti simpatični Franc iz Trzina!“ Včasih bi skočila od navdušenja, danes pa sem samo rekla: „Silva, danes bom raje ostala doma.“ In res sem si želela ostati doma – s svojo tišino in spomini.

Včasih me zagrabi občutek krivde. Kot da bi morala še vedno iskati nekoga, s katerim bi delila življenje. Družba pričakuje, da ženska ni nikoli popolna sama – vedno mora biti žena, mati ali vsaj babica s polno hišo vnukov. A jaz imam Tjašo in njenega sina Gala rada bolj kot vse na svetu. Ko prideta na obisk in napolnita stanovanje s smehom in otroškim vrvežem, mi je srce polno. A ko odideta, ne čutim praznine – čutim mir.

Nekega popoldneva sem sedela na balkonu in opazovala sosedo Anico, ki je zalivala rože. Bila je vdova že deset let in vsak dan je imela obisk drugega moškega iz bloka. Vedno urejena, vedno nasmejana. Ko sva se srečali na hodniku, mi je rekla: „Marjeta, življenje je prekratko za samoto!“ Jaz pa sem ji odgovorila: „Anica, življenje je prekratko za kompromise.“ Nasmehnila se je in odšla naprej.

Včasih ponoči razmišljam o tem, kaj bi bilo drugače, če bi še enkrat poskusila. Če bi odprla srce kakšnemu Jožetu ali Francu s plesišča. A potem se spomnim vseh pogovorov s prijateljicami – kako so nekatere našle novo ljubezen in bile razočarane še bolj kot prvič. Kako so druge obupale nad iskanjem in začele uživati v svoji svobodi.

V Sloveniji ni lahko biti ženska po šestdesetem brez partnerja. Ljudje te gledajo postrani na družinskih srečanjih ali v trgovini: „A ste sami? Kje pa imate moža?“ In jaz vedno odgovorim: „Sem sama – a nisem osamljena.“ To jim ni jasno.

Najbolj me boli odnos lastne družine. Mama mi še vedno očita: „Če bi imela moža, bi bilo vse lažje!“ Ne razume, da ni več želje po kompromisih, po prilagajanju vsakdanjih navad drugemu človeku. Da mi ni več do tega, da bi poslušala smrčanje ali prenašala tuje navade v svoji kuhinji.

Tudi Tjaša me skuša prepričati: „Mami, nočem, da si sama!“ A jaz ji vedno znova povem: „Nisem sama – imam sebe.“ In to mi zadostuje.

Včasih me obišče strah pred prihodnostjo – kaj bo z mano čez deset let? Bom še vedno samostojna? Bom potrebovala pomoč? A potem pomislim na vse ženske pred mano – babico Marico, ki je bila vdova trideset let in nikoli ni več iskala moškega. Bila je zadovoljna s svojim vrtom in knjigami.

Morda smo ženske v Sloveniji preveč obremenjene s tem, kaj si drugi mislijo o nas. Morda nas družba sili v vzorce, ki nam ne ustrezajo več. Morda pa smo končno dosegle točko v življenju, ko lahko rečemo: „Dovolj imam! Dovolj kompromisov! Dovolj prilagajanja!“

Ko zvečer ugasnem luč in poslušam tišino svojega stanovanja, se vprašam: Ali res potrebujem nekoga ob sebi za občutek popolnosti? Ali ni dovolj to, da sem končno našla mir sama s sabo?

Kaj pa vi mislite? Je res nujno iskati novo ljubezen po vseh teh letih ali lahko ženska najde srečo tudi sama?