Pri nedeljskem kosilu sta me tašča in tast obtožila, da moji doma praznijo možev račun. Potem je Tomaž končno povedal, kam je šel denar
»A boš še malo krompirja ali naj ti ga kar zavijem za tvoje? Da vam vsaj za večerjo ne bo treba Tomaža prosit.«
Irena je držala skledo nad mojim krožnikom. Najprej sem mislila, da se šali, ker sem prejšnjo nedeljo res odnesla nekaj krompirja domov. Sama mi ga je zavila.
Potem je Franc odložil vilice.
»Irena, povej ji naravnost. Saj zato sta tukaj.«
Jabolčni zavitek, ki sem ga spekla zjutraj, je bil še v mojem pekaču na kuhinjskem pultu. Tomaž je strgal nalepko s steklenice mineralne vode. Pogledala sem ga. Niti glave ni dvignil.
»Tri tisoč evrov sva mu dala za kopalnico,« je rekla Irena. »Zdaj pa pravi, da bosta morala odpovedat mojstra. Mene samo zanima, koliko od tega je dobila tvoja sestra.«
»Neža? Nič.«
»Ne delaj se, Mojca. Tomaž nama je povedal, da se pri vas vedno kaj najde.«
Pred dobrim letom sva Neži posodila štiristo evrov za popravilo avta. Delala je v domu za starejše in je morala biti ob šestih zjutraj v službi. Tomaž je takrat sam rekel, naj ji nakažem. Vrnila je v dveh delih, ob obeh plačah. Za drugo nakazilo se je še opravičila, ker je zamudila za tri dni.
»Povej jima,« sem rekla Tomažu.
»Saj vesta za avto.«
»Ne to. Povej, da je vrnila.«
Odlepil je še en košček nalepke. Dovolj dolgo je bil tiho, da je Franc vmes potegnil skledo h sebi.
»Pri vas se pa res vse vrača, ja,« je rekel. »Tudi tvoja mama si rada kaj sposodi. Lani je bil bojler, prej drva. Saj ni čudno, da je fant brez denarja.«
Za drva sem plačala jaz. Sto dvajset evrov, iz svoje božičnice. Za bojler ni od naju dobila ničesar, ker ga je zamenjal stric. Hotela sem jima razložiti, potem pa sem se zalotila, da v glavi že sestavljam seznam, kaj vse je mama v zadnjih letih naredila za naju. Kolikokrat nama je skuhala, ko sva oba delala popoldne. Kako je iz svojega stanovanja prinesla razvlaževalnik, ko nama je zalilo kopalnico. Kot da moram dokazati, da si zasluži, da jo pustijo pri miru.
»Koliko pa sploh manjka?« sem vprašala.
Irena je pogledala Tomaža. Očitno tega tudi ona ni vedela.
Za kopalnico sva imela nekaj čez sedem tisoč evrov. Na njegovem varčevalnem računu, ker ga je imel že od prej. Jaz sem tja vsak mesec nakazala dvesto evrov, včasih manj, če je bilo treba registrirati avto. Ko mi je Tomaž prejšnji teden rekel, da bo mojster prestavil termin, sem mu verjela. Še vesela sem bila, ker sem si za tisti teden pozabila vzeti dopust.
»Na računu je osemdeset evrov,« je rekel.
Mislila sem, da sem narobe slišala.
»Osemdeset?«
»Jaz sem jih zapravil. Na stavah.«
Irena je končno odložila skledo. Malo omake se ji je polilo po prtu. Pritisnila je nanjo s papirnatim prtičkom in ga pustila tam.
»Koliko časa?« sem vprašala.
»Od jeseni. Najprej po dvajset, petdeset. Potem sem hotel samo dobiti nazaj, kar sem izgubil.«
Franc ni nič rekel. Še pred minuto je imel toliko povedati o moji mami, zdaj je pa gledal v svoj krožnik.
»In kaj si jima rekel, ko sta vprašala za denar?«
Tomaž si je obrisal dlani ob hlače.
»Da sva zadnje čase veliko pomagala tvojim.«
»Pa si vedel, zakaj sta naju danes povabila?«
Prikimal je. Mama mu je v petek po telefonu rekla, da se bo z mano pogovorila, če on ne zna. Dva dni je imel, da mi pove. V soboto je šel z mano po jabolka za zavitek in me pred blagajno spomnil, naj vzamem še cimet, ker ga ima njegov oče rad.
»Mojca, saj midva nisva mogla vedet,« je rekla Irena.
»Za stave ne. Da me žalite, sta pa vedela.«
Vstala sem in šla po jakno. Pekač sem pustila tam. Tomaž je prišel za mano na dvorišče, brez čevljev, v tistih debelih nogavicah, ki mu jih je mama kupila za božič.
»Greva domov, pa ti bom vse pokazal.«
»Jaz grem domov. Ti se pa obuj.«
Doma sem najprej poklicala Nežo. Ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, me je vprašala, ali naj mi še enkrat pošlje potrdili o nakazilu. To me je sesulo. Stala sem pri pomivalnem koritu in jokala, ker je bila prva stvar, na katero je pomislila moja sestra, da se mora zagovarjati.
Tomaž je zvečer prišel z avtobusom. Prinesel je pekač. Irena je zavitek razrezala in mu dva kosa zavila za domov. Dala sem ju v hladilnik, ker nisem vedela, kam z njima. Potem sva se usedla in šla čez izpiske. Pri nakazilu, ki ga je naredil isti večer, ko sem jaz v trgovini vrnila dražji pralni prašek na polico, sem morala vstati od mize.
Ko sem se usedla nazaj, sem mu rekla, da bo moral poiskati pomoč zaradi stav in da hočem vedeti, ali ima še kak dolg. Potem sem mu povedala še tisto, zaradi česar me je bilo najbolj strah, da bom zvenela kot njegova mama.
»Ne bom ti prepovedala, da vidiš starše. Ampak če hočeš z mano ostat poročen, jima boš sam povedal, da si jima lagal o mojih. In če me bosta spet žalila, boš pogovor končal. Če hočeš pri njih še naprej sedet in bit tiho, potem izberi to. Mene v tem zakonu ne bo.«
V ponedeljek me je Irena poklicala. Rekla je, da ji je Tomaž vse povedal še enkrat, tudi za Nežino vračilo. Začela je z »oprosti«, potem pa dodala, da bi na njenem mestu verjetno tudi jaz branila svojega otroka. Nisem ji odgovorila. Tomaž se je naročil na prvi pogovor zaradi stav. Jaz sem odpovedala mojstra in si odprla svoj varčevalni račun. Za zdaj še spiva vsak v svoji sobi.
Najbolj me boli, da sem ga morala pri tisti mizi prositi, naj pove nekaj, kar je ves čas vedel. Kako naj zdaj vem, ali mi bo naslednjič povedal sam ali bom morala spet najprej jaz poklicati na pomoč?