Pri meni doma je na prijateljičinega sina padla polica. Po tridesetih letih prijateljstva zdaj na ulici obrne glavo stran.

»Rekla si, da boš pazila nanj!«

Petra je klečala ob mojem kavču in držala Lukovo zdravo roko. Na moji kuhinjski krpi je bila njegova kri. Hotela sem ji povedati, da sem poklicala reševalce, da prihajajo, da naj ne premika njegove druge roke. Iz ust mi je prišlo samo:

»Oprosti.«

Pogledala me je tako, da sem stopila nazaj.

»Ne govori mi tega zdaj.«

Še pol ure prej sem rezala jabolka in poslušala, kako se Luka z mojo Niko prepira zaradi kart. Star je bil devet let. Petra me je prosila, naj ga po šoli vzamem k sebi, ker je sodelavka zbolela in je morala ostati v službi.

To pri nama ni bila usluga, ki bi si jo zapisovali. Bili sva prijateljici od petega razreda. Ona je mojo Niko vozila na plavanje, ko sem delala popoldne. Jaz sem ji nosila kosila, ko je po porodu komaj vstala iz postelje.

Potem je iz dnevne sobe počilo.

Polica nad nizko omarico je padla. Skupaj s knjigami, lončkom in težkim lesenim okvirjem. Luka je sedel na tleh tik pod njo.

Nika je stala pri vratih in ponavljala:

»Mami, nisva se dotikala. Res se nisva.«

Verjela sem ji. Še danes ji verjamem.

Pozneje je mož Andrej iz stene potegnil preostali vložek. Bil je prekratek za tisto steno. Polico je pritrdil pred tremi leti, ko sva dnevno sobo preurejala sama, ker za mojstra ni bilo denarja.

»Mislil sem, da bo držalo,« je rekel.

Sedela sem na tleh med raztresenimi knjigami. Tudi jaz sem mislila, da bo. Nikoli nisem preverila, nikoli vprašala. Na polico sem samo dodajala stvari.

Luka je imel zlomljeno podlaket in rano na glavi. Roko so mu morali naravnati v anesteziji. Tisti večer sem sedela pred telefonom, še vedno v majici s krvavim madežem, in čakala na Petrino sporočilo.

Ob enajstih je napisala: »Operacija je končana.«

Odgovorila sem takoj. Vprašala sem, ali lahko pridem, kaj potrebujeta, ali naj prinesem oblačila.

»Ne prihajaj.«

Naslednje jutro sem skuhala juho. Vem, juha. Kot da lahko z loncem goveje juhe popraviš zlomljeno otroško roko. Ampak nisem vedela, kaj naj naredim s svojimi rokami.

Petra mi je pred blokom vzela vrečko.

»Kako je?«

»Boli ga.«

»Lahko vsaj—«

»Kaj, Maja? Kaj lahko?«

Pogledala je vrečko, potem mene.

»Prosim, pojdi.«

Odšla sem. V avtu sem tako jokala, da nisem mogla speljati.

Prva dva tedna sem ji pisala vsak dan. Nato mi je odgovorila, da je moja sporočila dušijo in da ne more še mene tolažiti.

To me je zadelo, ker sem prepoznala nekaj grdega v sebi. Res sem si želela, da bi mi rekla, da nisem pošast. Med vprašanji o Luku sem iskala tudi olajšanje zase.

Nehala sem pisati vsak dan.

Preverila sva zavarovanje stanovanja in prijavila škodo. Zavarovalnica je zahtevala fotografije, opis dogodka in zdravstveno dokumentacijo, ki jo je morala predložiti Petra. Ko sem ji poslala kontakt, je poklicala.

»Zdaj boš pa to uredila s papirji?«

»Ne. Samo nočem, da imata še stroške.«

»A misliš, da govorim o denarju?«

»Vem, da ne.«

Ampak stroški so bili. Vožnje na preglede, parkirnine, njena bolniška za nego. Ponudila sem pomoč tudi pri tem. Rekla je, da od mene ne želi ničesar.

Nisem bogata. Delam v trgovini, Andrej v skladišču, kredit nama vsak mesec pobere skoraj polovico ene plače. Vseeno sem denar od regresa pustila na računu. Če bi si premislila, sem hotela imeti kaj ponuditi, ne samo besed.

Potem se je začelo med ljudmi.

V skupini za naše petkove kave je najprej zavladala tišina. Potem so začele prihajati fotografije s srečanj, za katera nisem vedela. Nekdo je očitno pozabil, da sem še vedno v skupini.

Na eni je bila Petra. Pred njo kava in tista njena modra torbica, ki sem ji jo pomagala izbrati za štirideseti rojstni dan.

Dolgo sem gledala fotografijo. Potem sem utišala obvestila.

V našem kraju zgodba ni ostala pri padli polici. Do mene je prišlo, da sem bila menda na telefonu, medtem ko sta otroka plezala po pohištvu. Nisem bila. Bila sem v kuhinji, vrata so bila odprta, slišala sem ju.

Soseda me je pred trgovino vprašala, ali je res, da se je Luka komaj rešil.

»Poškodovan je bil,« sem rekla. »Prosim, ne dodajaj.«

Užaljeno je stisnila ustnice. Jaz pa sem se potem tresla še med zlaganjem nakupa v prtljažnik.

Najbolj me je zabolela skupna prijateljica Mojca.

»Poskusi razumeti Petro. Jaz tudi ne vem, ali bi otroka še pustila pri tebi.«

»Saj je ne prosim, naj ga pusti.«

»Vem. Ampak ljudje imamo pomisleke.«

Ljudje. Še pred mesecem smo bile prijateljice.

Doma je Andrej nekega večera udaril z dlanjo po mizi.

»Jaz sem jo pritrdil. Mene naj krivijo.«

Nika je v kuhinji odložila kozarec in odšla v sobo. Slišala sem, kako je zaklenila vrata.

Takrat sva utihnila.

Pozneje mi je priznala, da v šoli ne upa vprašati Luke, kako je. Bala se je, da jo sovraži. Sedla sem na rob njene postelje in ji že ne vem katerič povedala, da ni ničesar naredila narobe.

Sebe v to nisem znala prepričati.

Petro sem po treh mesecih srečala pred zdravstvenim domom. Luka je bil pri očetu, ona je prišla po napotnico. Prvič ni takoj odšla.

»Kako je roka?« sem vprašala.

»Gibljivost se izboljšuje. Še hodiva na fizioterapijo.«

Prikimala sem. Nekaj časa sva stali ob avtomatih za parkirnino.

»Ponoči se še zbuja,« je rekla. »Ko kaj zaropota, se zdrzne.«

Začutila sem tisti znani pritisk v prsih.

»Žal mi je, Petra.«

»Vem, da ti je.«

Prvič mi je to rekla brez jeze. Potem pa je pogledala stran.

»Ampak ko te vidim, ga spet vidim tam. Na tvojem kavču. Ne znam drugače.«

Nisem je prosila, naj poskusi. Samo stala sem tam, dokler ni odšla.

Od nesreče je devet mesecev. Luka spet vozi kolo. Nika ga je zadnjič srečala pred šolo in povedal ji je, da pogreša najine palačinke. Petra mi še vedno ne odgovori na voščilo za rojstni dan.

Police ni več. Na steni sta ostali dve luknji, ker se nikakor ne spravim kupit kita.

Razumem, da mi svojega otroka ne more več zaupati. Ne vem pa, ali je narobe, da ob vsej krivdi še vedno pogrešam svojo prijateljico.