Leta sem si želela majhno stanovanje ali hišo v okolici Ljubljane, mož pa je vsak pogovor o kreditu spremenil v prepir. Nato sem odkrila, da se je za mojim hrbtom zadolžil in že plačal aro za stanovanje. Ko je izgubil službo, nisem več vedela, ali rešujem najin dom ali zakon, v katerem ni ostalo nič zaupanja.
Tri mesece pred poroko sem v najinem skupnem stanovanju našla dokaz, da ga želi moj zaročenec brez moje vednosti prodati. Z denarjem je nameraval pomagati svoji mami in poplačati stare družinske dolgove, meni pa je ves čas govoril, da načrtuje najino prihodnost. Ko sem dojela, da problem ni le denar, ampak leta prikrivanja in njegova nezmožnost postaviti mejo materi, sem odpovedala poroko.
Še danes se spomnim večera, ko je mama brez pravega vprašanja odločila, da moram svojo sobo prepustiti njeni prijateljici, in takrat se mi je prvič zares sesul občutek varnosti doma. Poskušala sem zdržati poniževanje, hrup in vdiranje v mojo zasebnost, medtem ko me je mama gledala, kot da pretiravam, jaz pa sem se tiho lomila in v šoli drsela vedno nižje. Ko je ta ženska končno odšla, ni odnesla samo svojih kovčkov, ampak tudi zadnje ostanke mojega zaupanja v mamo, in tega do danes nisem znala zares zakrpati.
Še danes slišim, kako je Darja stala na hodniku in kričala, da bo hišo prodala, če mi kaj ni prav, moj mož pa je samo gledal v tla. Dolgo sem verjela, da se borim za zakon, v resnici pa sem se vsak dan borila za košček dostojanstva v hiši, ki naj bi bila tudi moj dom. Ko sem končno odšla, sem izgubila zakon, ampak prvič po letih spet našla sebe.
Vedno sem verjela, da je družina moje varno zavetje – kraj, kjer sem sprejeta in ljubljena. A po rojstvu mojega sina so se stvari obrnile na glavo: mož, ki mi je bil najbližji zaupnik, se je nenadoma oddaljil ter postal tuj in hladen. Vsak dan znova se borim za svojega sina in svojo dostojanstvo, sprašujem se, če sem sama kriva, in ali sploh obstaja pot ven iz te stiske.