Tašča je od naju zahtevala denar za svojega najljubšega vnuka – po tem, kar je leta počela najini hčerki, sva prvič rekla ne

»Torej imata denar za Nikino zobno opornico, za Žanovo prihodnost pa ne?« je tašča rekla tako glasno, da je njen glas odmeval po najini kuhinji.

Rok je stal ob pultu in v roki stiskal skodelico. Členki so mu pobledeli. Jaz sem sedela za mizo, pred mano pa je ležala položnica za elektriko, ki sva jo že drugič prestavila na naslednji mesec.

»Mama, to ni isto,« je rekel.

»Seveda ni. Ker je Nika vajina, Žan pa očitno ni dovolj dober za vaju.«

Takrat sem vstala. Srce mi je razbijalo, a glas je ostal presenetljivo miren.

»Ne. Žan ni kriv ničesar. Ampak tudi midva nisva dolžna plačati dva tisoč evrov za njegovo izpopolnjevanje.«

Tašča Marija me je pogledala, kot bi jo udarila.

»Izpopolnjevanje« je bil šesttedenski program v Ljubljani, ki naj bi Žanu pomagal pri pripravah na sprejemne izpite. Žan je bil sin Rokovega starejšega brata Boštjana. Pameten fant, športnik, samozavesten. Tudi prijazen, če sem poštena. Težava nikoli ni bila v njem.

Težava je bila v tem, kaj je Marija počela ob njem.

Ko je bila najina Nika stara osem let, ji je med nedeljskim kosilom rekla: »Poglej Žana, kako lepo bere. Ti pa še vedno jecljaš, ko si živčna.«

Nika je takrat odložila vilice. Še danes se spomnim, kako je s palcem drgnila rob prtička in gledala v krožnik.

Ko je pri desetih dobila štirico iz matematike, je Marija zavzdihnila: »Žan ima same petice. Očitno je bolj po Boštjanu.«

Ko si je Nika za šolsko prireditev sama sešila preprosto krilo, ga je tašča komaj pogledala. Čez pet minut je vsem kazala fotografije Žana z nogometnega turnirja.

Vedno so bile majhne stvari. Ravno dovolj majhne, da sva si z Rokom govorila, da pretiravava. Da je Marija pač nerodna z besedami. Da ima rada vse vnuke, le pokazati ne zna.

Ampak otroci opazijo.

Nika se je pri dvanajstih nehala javljati pri pouku. Pred ogledalom si je govorila, da je grda. Ko smo šli k Mariji na obisk, jo je že v avtomobilu začel boleti trebuh.

Nekega večera sem jo našla na tleh ob postelji. Jokala je čisto potiho, da je ne bi slišala.

»Mami, zakaj me babica ne mara?«

Sedla sem k njej in jo objela. Nisem vedela, kaj naj rečem. Lagati ji nisem mogla, resnice pa tudi nisem znala izgovoriti.

Rok je tisti večer poklical mamo.

»Nehaj jo primerjati z Žanom,« ji je rekel. »Resno mislim. To jo boli.«

Marija je bila užaljena.

»Zdaj sem pa jaz kriva, ker je občutljiva? Samo spodbuditi jo hočem.«

Nič se ni spremenilo. Nekaj časa je bila previdnejša, potem pa je spet začela. Če ne z ocenami, pa z videzom. Če ne z videzom, pa s prijatelji.

Pred dvema letoma je Niki za rojstni dan prinesla kuverto z dvajsetimi evri. Teden pozneje je Žanu kupila novo športno opremo, ker si jo je »zaslužil«. Nika ni rekla ničesar. Samo kuverto je pospravila v predal in se zahvalila.

Mene je njen mir bolel bolj kot jok.

Z Rokom nisva bogata. On dela v skladišču v Kranju, jaz sem zaposlena v vrtcu. Stanovanjsko posojilo, položnice, hrana, gorivo. Pred meseci se nama je pokvaril pralni stroj in sva novega kupila na obroke. Nikina opornica ni razkošje. Zobozdravnica nama je jasno povedala, da jo potrebuje.

Marija pa je vedela, da sva po smrti mojega očeta dobila nekaj prihrankov. Ni šlo za veliko vsoto. Denar sva dala na stran za Niko in morebitna popravila stanovanja.

Boštjan je imel dolgove. Tega v družini nihče ni povedal naravnost, vsi pa smo vedeli. Nov avto, drage počitnice, potem pa prošnje za pomoč. Marija mu je že večkrat plačala obroke in račune. Ko ji je zmanjkalo, je prišla k nama.

»Samo posodita,« je rekla v najini kuhinji. »Žan ima priložnost. Takšne stvari odločajo o prihodnosti.«

»In Nikina prihodnost?« sem vprašala.

Zavrtela je z očmi.

»Spet vlečeš otroka v to.«

Takrat je Rok odložil skodelico.

»Ne, mama. Ti jo vlečeš v to že leta.«

V kuhinji je nastala tišina. Marija je zgrabila torbico in rekla, da ga je žena obrnila proti lastni družini. Mene je imenovala zamerljivo. Njega nehvaležnega. Nato je zaloputnila vrata tako močno, da je Nika prišla iz sobe.

»Je spet zaradi mene?« je vprašala.

Ta stavek me je skoraj zlomil.

»Ne, srček,« sem rekla. »Tokrat je zaradi tega, ker bi te morala midva zaščititi že prej.«

Naslednji dan je poklical Boštjan. Roku je očital, da kaznujeva Žana zaradi zamer odraslih.

»Dva tisočaka imata, samo dati nočeta,« je govoril.

»Tudi ti imaš avto, vreden več kot dvajset tisoč,« mu je odgovoril Rok. »Prodaj ga.«

Boštjan je prekinil zvezo.

Potem so prišla sporočila sorodnikov. Teta Majda je napisala, da se družina pokaže takrat, ko je treba pomagati. Rokov stric Jože je menil, da sem vse zakuhala jaz. Nihče ni vprašal, koliko noči je Nika prejokala. Nihče ni vprašal, zakaj bi morala petnajstletna deklica hoditi k svetovalni delavki, ker se počuti manjvredno.

Marija od takrat z nami ne govori. Za veliko noč nas ni povabila. Niki ni voščila za rojstni dan, čeprav je na isti dan objavila fotografijo Žanovega priznanja v družinski skupini.

Nika je telefon samo položila na mizo.

»Saj sem vedela,« je rekla.

Rok je šel v kopalnico in tam ostal dolgo. Ko se je vrnil, je imel rdeče oči. Mamo ima rad. To je tisto, česar ljudje ne razumejo. Meja ne pomeni, da ne boli. Včasih boli še bolj, ker jo postaviš nekomu, za katerega si vse življenje upal, da se bo spremenil.

Denarja nisva dala. Žan je na program vseeno šel, ker je Boštjan vzel posojilo. Zdaj govorijo, da sva skopa in maščevalna.

Morda bi lahko pomagala. Morda bi bilo preprosteje plačati in ohraniti navidezen mir. Toda kakšen mir bi bil to, če bi Nika spet videla, da imajo želje drugega otroka večjo vrednost kot njene rane?

Še vedno se sprašujem, ali sva ravnala prav. Kje se konča pomoč družini in začne izdaja lastnega otroka?