Mož je brez mojega dovoljenja povabil 30 ljudi na silvestrovo – ob polnoči pa sem izvedela, kaj o najinem zakonu govori prijateljem

»Koliko ljudi si povabil?« sem vprašala in v roki držala njegov telefon.

Rok je obstal sredi kuhinje. Na štedilniku je kipelo kislo zelje, jaz pa sem na zaslonu gledala skupinski pogovor z naslovom Silvestrski raztur pri Roku. Trideset članov. Morda še več, če bi vsak pripeljal koga.

»Maja, saj sem ti rekel, da bi nekaj organiziral.«

»Rekel si nekaj malega. Ne pa veselice v najinem stanovanju.«

Bila sva štiri dni pred silvestrovim. Živela sva v trisobnem stanovanju v Ljubljani, ne v gasilskem domu. Pod nama je živela starejša gospa Marija, ki je že ob sesanju po osmi zvečer udarjala po radiatorju.

Rok mi je vzel telefon iz rok.

»Enkrat na leto bi se lahko sprostila.«

Ta stavek me je zabolel bolj, kot bi me smel. Celo leto sem delala v računovodstvu gradbenega podjetja, kjer smo bili od septembra brez ene sodelavke. Domov sem prihajala z glavoboli, ob sobotah prala, kuhala in obiskovala njegovo mamo Metko, ker je okrevala po operaciji kolena. Ko je bilo treba peljati avto na servis, kupiti darila ali urediti položnice, sem vse opravila jaz.

In zdaj naj bi se sprostila tako, da bi stregla tridesetim ljudem.

»Jaz sem izčrpana,« sem rekla. »Želim si večer doma. Midva, večerja, mogoče Tjaša in Nejc. To sem ti povedala.«

»Vedno si izčrpana.«

V kuhinji je nastala tišina. Tudi zelje je nehalo kipeti.

»Kaj naj bi to pomenilo?«

Rok je pogledal stran in si podrgnil čelo.

»Pomeni, da je pri nama vse samo še služba, trgovina in kavč. Če predlagam izlet, nimaš energije. Če povabim ljudi, ti ni prav. Star sem osemintrideset let, počutim pa se, kot da samo čakam na naslednji delovni ponedeljek.«

Hotela sem zavpiti, da sem tudi jaz nekoč rada hodila na koncerte, v hribe in na dolge večerje. Da nisem postala dolgočasna sama od sebe. Nekdo je moral držati skupaj najino življenje, medtem ko je on vsak četrtek igral nogomet in potem s prijatelji ostal na pivu.

Toda iz mene je prišlo samo: »Zabavo odpovej.«

Ni je.

Naslednje dni so v stanovanje prihajali zaboji piva, plastenke vina in vrečke čipsa. Rok si je sposodil zvočnik pri sodelavcu. Ko sem ga vprašala, kdo bo čistil, je rekel, da bova že. Ta »bova« sem običajno pomenila jaz.

Na silvestrovo zjutraj sem se zbudila ob sedmih. Rok je še spal. Sama sem šla v trgovino, ker ni kupil niti kruha, čeprav je obljubil. Ljudje so stali v vrstah z vozički, polnimi penine in narezkov, jaz pa sem med policami nenadoma začela jokati. Čisto potiho, z obrazom obrnjenim proti hladilniku z jogurti.

Ni šlo za kruh. Nikoli ne gre samo za kruh.

Prvi gostje so prišli ob osmih. Rok je bil nasmejan, glasen, skoraj mladosten. Objema jih je in jim nalival pijačo. Mene je predstavil nekemu paru iz službe, kot da sem najemnica.

»To je moja Maja. Malo je slabe volje, ampak jo bomo spravili v pogon.«

Nekateri so se zasmejali.

Pogledala sem ga, on pa je že odšel odpirat vrata.

Do enajstih je bilo stanovanje polno. Na mojem svetlem kavču je nekdo razlil rdeče vino. V spalnici sem našla dva plašča na najini postelji in mokre čevlje ob omari. Gospa Marija je dvakrat pozvonila. Rok ji je skozi vrata obljubil, da bomo po polnoči tišji, potem pa pomežiknil prijateljem.

Umaknila sem se na balkon, čeprav je bilo mrzlo. Za menoj sta prišla njegova prijatelja Žiga in Miha. Nista me opazila skozi priprta vrata.

»Je Maja še vedno zategnjena?« je vprašal Miha.

Žiga se je zasmejal. »Rok pravi, da se doma počuti kot v penzionu. Samo copati mu še manjkajo.«

»Saj ga je čisto umirila. Prej je bil vedno za akcijo.«

Vrata sem odprla tako sunkovito, da sta oba utihnila.

»Kje je Rok?«

Našla sem ga v kuhinji, kjer je odpiral novo steklenico. Glasba je bila tako glasna, da sem ga morala prijeti za rokav.

»Ljudem govoriš, da te dušim? Da živiš v penzionu?«

Njegov obraz se je spremenil. Za trenutek sem videla krivdo, nato je prišla jeza.

»Zdaj res ni pravi čas.«

»Seveda ne. Zate nikoli ni pravi čas.«

»Ne delaj prizora.«

Takrat sem počila.

»Prizor? V mojem stanovanju je trideset ljudi, ki mislijo, da sem zoprna žena, ker po dvanajstih urah dela nočem pobirati njihovih kozarcev! Ti si jih povabil za mojim hrbtom. Še norčuješ se iz mene.«

Nekdo je zmanjšal glasbo. Vsi so slišali.

Rok je zardel.

»In jaz sem naveličan tega, da se moram opravičevati, ker hočem živeti!« je zakričal. »Ob tebi imam občutek, da je vsaka želja dodatno breme.«

To me je utišalo.

Nisem vedela, da se tako počuti. A tudi on očitno ni vedel, da sem se jaz že leta počutila kot gospodinjska pomočnica, ki občasno spi poleg njega.

Odšla sem v spalnico, vzela plašč in torbico. Ko sem obula čevlje, je zunaj že odštevalo do polnoči.

»Kam greš?« me je vprašal.

»K Tjaši.«

»Zdaj? Maja, nehaj. Samo še slabše boš naredila.«

»Ne, Rok. Slabo je že dolgo. Samo glasba je bila preglasna, da bi to slišala.«

Novo leto sem pričakala v Tjašini kuhinji. Sedela sem v nogavicah, pila čaj in skozi okno gledala ognjemet nad bloki. Ob polnoči me je objela. Telefon mi je vibriral, vendar ga nisem pogledala.

Domov sem se vrnila naslednje jutro. V stanovanju je smrdelo po cigaretah, alkoholu in postanem pecivu. Rok je spal na kavču. Na tleh so bili plastični kozarci, razbita skleda in mastni madeži.

Tokrat nisem pospravila.

Skuhala sem si kavo in sedla za mizo. Ko se je zbudil, je dolgo gledal nered. Potem je vzel vrečo za smeti.

»Oprosti,« je rekel hripavo.

»Za zabavo ali za to, kar govoriš o meni?«

Sedel je nasproti mene.

»Za oboje. Ampak ne morem se pretvarjati, da sem srečen.«

»Tudi jaz nisem.«

Prvič po dolgih letih nisva iskala hitrega miru. Govorila sva skoraj tri ure. Povedala sem mu, da ne zmorem več sama skrbeti za vse. On je priznal, da pogreša naju, kakršna sva bila, vendar ni znal tega povedati drugače kot z očitki in bežanjem med ljudi.

Dogovorila sva se, da si razdeliva opravila. Vsak mesec bo en večer po njegovo, en po moje. Brez skrivnih vabil in brez samoumevnega prilagajanja. Dogovorila sva se tudi za pogovor pri zakonski svetovalki, čeprav je Rok ob tem najprej zavijal z očmi.

Ne vem, ali bo to rešilo najin zakon. Vem samo, da kompromis ni takrat, ko eden vedno popusti, drugi pa temu reče mir.

Bi mu vi po takšni noči še zaupali? In koliko prilagajanja je v zakonu ljubezen, preden postane tiho izginjanje samega sebe?