Po napornem letu sem si želela samo miren silvestrski večer, moj mož pa je najin dom spremenil v prizorišče velike zabave. Med prepiranjem sem ugotovila, da težava niso gostje, ampak leta mojega prilagajanja in njegovega občutka, da ga zakon duši. Po silvestrovi noči sva morala prvič zares priznati, kako daleč narazen sva si dovolila oditi.
Nikoli si nisem mislila, da bom nekega dne stala na hodniku in poslušala lastno hčer, kako mi skozi solze govori, da sem ji ukradla materinstvo. Ko je rodila sina, sem vskočila, ker drugače ni šlo, in počasi sem postala človek, ki ga je mali klical, ko ga je bilo strah, bolan ali osamljen. Šele ko naju je strokovnjakinja prisilila, da sva si končno povedali resnico, sem dojela, da v tej zgodbi nobena od naju ni zares zmagala.
Še danes slišim mamin glas, ko me je stisnila ob kuhinjskem pultu in rekla, da ne zdrži več v bloku brez koščka zemlje pod nogami. Razpet sem bil med njo, ki me je vzgojila sama, in svojo ženo ter otrokoma, ki sta v Ljubljani imela šolo, rutino in dom. Šele ko smo si brez olepševanja nalili čistega vina o dolgovih, strahovih in zamerah, smo našli rešitev, ki ni bila idealna, je pa bila človeška.
Kaj se zgodi, ko se staromodna disciplina sreča z modernim, popustljivim vzgojem? Boj med babico in neveko je eskaliral do točke, kjer so vnuki postali žrtve hladne vojne, a vprašanje ostaja, kje se konča razumevanje in začne kaos.
Ko sem se preselila k tašči, sem verjela, da bomo zmogle najti skupno srečo, toda kmalu sem spoznala, da se bom morala boriti za svoj prostor in spoštovanje. Še posebej tistega večera, ko mi je prepovedala večerjo, ker sem zaradi nesreče z vlakom zamudila domov. Ta izkušnja in z njo povezani konflikti so na koncu vodili v družinski dialog ter majhno zmago na poti do sožitja.