Še zdaj slišim, kako so mi v kuhinji drsele besede iz ust, ko sem ga vprašala, ali me je sploh kdaj imel rad. Ko je brez sramu priznal, da je ostal z mano zaradi stanovanja, ki sem ga podedovala po dedku, sem se sesedla sama vase in mislila, da tega ne bom preživela. Potem so me iz najtemnejših dni počasi vlekli mama, sodelavci in terapija, dokler se nisem spet naučila vstati iz postelje in vsaj malo verjeti ljudem.