Pred sedemdesetim rojstnim dnem sem našla sinov vrnjeni ključ. Takrat sem si končno priznala, zakaj ga ni več k meni.

»Če še enkrat prideš pred najina vrata brez dogovora, ti ne bom več odprl.«

Moj sin Matej je stal na hodniku s posodo golaža v rokah. Za njim je bila Urška, bleda, z dlanjo na trebuhu. Jaz pa sem namesto opravičila rekla nekaj, zaradi česar se še danes ponoči usedem v postelji.

»Ko te bo pustila, boš pa spet vedel, kje imaš mamo.«

Posodo je odložil na omarico. Iz žepa je vzel ključ mojega stanovanja in mi ga položil v dlan.

»Pojdi domov, mama.«

To je bilo pred štirimi leti. Čez tri tedne bom stara sedemdeset. Ključ imam še vedno v predalu med računi za elektriko in navodili za pralni stroj.

Dolgo sem pripovedovala, da mi je snaha vzela sina. Sosedi na stopnišču, sestrični po telefonu, celo frizerki. Lažje je bilo izgovoriti to kot pa povedati, kaj sem tistega dne počela pred njunimi vrati.

Zvonila sem skoraj deset minut. Potem sem klicala Mateja in skozi vrata govorila, da vem, da sta doma, ker je njegov avto na parkirišču.

Urška je prejšnji dan prišla iz bolnišnice po spontanem splavu. Matej mi je napisal, da potrebujeta mir. Jaz sem skuhala golaž. Kot da mi lonec hrane daje pravico vstopiti kamorkoli.

Nisem bila vedno takšna. Ali pa sem bila, samo da prej ni bilo nikogar, ki bi mi rekel dovolj.

Z Jožetom sem živela sedemnajst let. Navzven je bil priden možakar, vedno pripravljen komu pomagati pri drveh. Doma je preverjal račune iz trgovine in me spraševal, komu sem se smejala pred blokom. Če sem odgovorila narobe, je letel krožnik. Včasih roka.

Matej je pri devetih letih znal po zvoku ključa v ključavnici ugotoviti, kakšen večer nas čaka.

Enkrat se je postavil predme v pižami s prekratkimi hlačnicami.

»Ati, pusti jo.«

Še zdaj vidim njegove bose noge na mrzlih ploščicah. Otrok ne bi smel nikoli tako stati pred odraslim človekom.

Ko sva odšla v majhno najemniško stanovanje v Kranju, sem čistila pisarne zgodaj zjutraj, popoldne pa delala v trgovini. Denarja je zmanjkovalo pred koncem meseca. Matej je govoril, da ne potrebuje novih superg, čeprav so mu stare premočile.

Takrat sem mu večkrat rekla: »Samo tebe imam.«

Mislila sem, da mu govorim, kako ga imam rada. Danes slišim, koliko bremena sem mu nalagala.

Dolga leta sva imela svoje navade. Nedeljsko kosilo. Telefonski klic zvečer. Poleti nekaj dni v Izoli, kadar se je dalo. Ko je začel služiti, mi je kupil nov hladilnik. Jokala sem nad njim, on pa se je smejal, naj vendar najprej odstranim zaščitno folijo.

Potem je pripeljal Urško.

Prinesla je doma pečene piškote in me vprašala, ali naj se sezuje. Bila je prijazna. Tega danes ne morem zanikati. Jaz sem opazila samo, da ga je med kosilom prijela za roko in da se je obrnil k njej s pogledom, ki je nekoč pripadal meni.

Vem, kako to zveni. Težko mi je že napisati.

Po poroki nista več prihajala vsako nedeljo. Eno kosilo pri njenih, eno pri meni, vmes sta hotela kam sama. Čisto običajno. Meni pa se je zdelo, da me počasi brišeta.

Klicala sem med večerjo. Če ni odgovoril, sem čez pet minut še enkrat. Urški sem nosila oprano perilo, čeprav me ni prosila. Prestavila sem ji stvari v kuhinjski omarici, ker je bilo po moje bolj praktično.

»Marjeta, prosim, pustite tako, kot imam,« mi je nekoč rekla.

Takoj sem utihnila. Potem sem se doma zjokala Mateju, da me njegova žena ponižuje.

»Mama, samo omarico pusti pri miru.«

»A zdaj ji boš pa vedno dal prav?«

Vsak pogovor sem spremenila v izbiro. Ali ona ali jaz. In bila užaljena, ker se ni hotel odločati.

Za polog pri stanovanju sem jima dala štiri tisoč evrov svojih prihrankov. Rekla sem, da je darilo. Ob prvem prepiru sem Mateju očitala, da je moj denar dovolj dober, jaz pa ne.

Čez mesec dni sta začela denar vračati po obrokih. Na bančnem izpisku sem gledala nakazila in se počutila zavrženo. Niti takrat se nisem vprašala, kako sta ob kreditu zbrala še to.

Najhuje je bilo, da sem svoje ravnanje vedno znala opravičiti. Skrbelo me je. Bila sem sama. Veliko sem pretrpela. Vse to je bilo res. Ni pa bilo vse.

Ko je Urška zanosila, sem novico povedala sestrični, čeprav sta me prosila, naj počakam. Od tam je šla naprej. Po izgubi nosečnosti so Urško klicali ljudje, ki sploh ne bi smeli vedeti.

Matej je takrat po telefonu prvič zavpil name.

»Ne gre vse skozi tebe, mama! To je najino življenje!«

Jaz sem slišala samo njegov povišan glas. Rekla sem mu, da postaja tak kot oče.

Na drugi strani je nastala tišina.

To je bila kruta, neresnična stvar. Zadela sem ga natanko tja, kjer sem vedela, da ga bo najbolj bolelo.

Po tistem golažu ni bilo več obiskov. Na sporočila ni odgovarjal. Nekaj časa sem pošiljala fotografije starih albumov. Potem očitke. Za božič sem napisala, da bi lahko vsaj preveril, ali sem še živa.

Tega me je sram. Ampak tako je bilo, no. Hotela sem odgovor, pa čeprav bi ga izsilila s strahom.

Lani sem v zdravstvenem domu končno prosila za pomoč. Zdravnica me je vprašala, kako spim, jaz pa sem začela jokati in nisem mogla nehati.

Na pogovorih nisem dobila potrdila, da je Urška kriva. Dobila sem vprašanja, ob katerih sem bila sprva jezna. Zakaj mora Matej pomirjati moj strah? Kaj naredim, ko mi kdo reče ne?

Počasi sem nehala sestavljati odgovore namesto opravičila.

Pred tednom sem mu poslala kratko pismo. Brez naštevanja svojih žrtev. Napisala sem, da mi je žal za izdano zaupanje, nenapovedane obiske in primerjavo z očetom. Tudi za pritisk, ki sem ga nalagala Urški. Da razumem, če še ne želi stika.

Vabila na rojstni dan nisem priložila.

Včeraj je prišlo sporočilo.

»Pismo sem prebral. Hvala, da si to napisala. Potrebujem še čas.«

Sedela sem za mizo, dokler se čaj ni ohladil. Napisala sem tri dolge odgovore in vse izbrisala.

Poslala sem samo: »Razumem. Vzemi si ga.«

Za rojstni dan pride soseda Irena. Spekli bova manjšo potico. Boli me, da sina verjetno ne bo, vendar mu tega ne bom poslala kot račun.

Ne vem, ali mi bo še kdaj zaupal. Ali se lahko pri skoraj sedemdesetih končno naučim imeti sina rada, ne da bi od njega zahtevala, naj me reši?