V Mercatorju sem nepričakovano naletela na svojo nekdanjo najboljšo prijateljico, s katero sva bili nekoč neločljivi. V zadnjem času me je vedno odrivala stran, a tisti trenutek med policami je razkril več, kot sem si želela vedeti. Njena sebičnost in brezbrižnost sta me prisilili, da sem se vprašala, koliko prijateljstva je sploh še ostalo med nama.
V trenutku, ko je moj mož predlagal, da njegova hudo bolna mama pride živet k nama, se mi je svet obrnil na glavo. V tej zgodbi razkrivam svojo notranjo borbo med občutkom dolžnosti, strahom pred izgubo sebe in ljubeznijo, ki je bila na preizkušnji. Sprašujem se, koliko lahko žrtvujemo za družino, preden izgubimo sebe.
Na svoj štirideseti rojstni dan sem spoznala, da sem za svojo družino postala nevidna. Namesto praznovanja sem se utopila v občutku osamljenosti in razočaranja, kar me je prisililo, da sem se poglobila vase in v odnose z najbližjimi. Ta dan je postal prelomnica, ki mi je pokazala, koliko sem sama sebi dolžna.
Ko me je mama poklicala in rekla, da bodo prišli gostje, sem začutila tisti znani vozel v želodcu. Vedno sem se počutila kot tujka v lastni družini, a tokrat sem se odločila, da ne pobegnem. Želela sem se soočiti s preteklostjo in ranami, ki še vedno bolijo, v upanju, da končno najdem svoje mesto.
Že prvi trenutek, ko mi je mož Matej povedal, da bo njegova mama, gospa Marija, začasno prišla živet k nama, sem vedela, da se bo vse spremenilo. Moja zgodba je zgodba o postavljanju meja, preizkušanju ljubezni in o tem, kako težko je ostati zvest samemu sebi v senci dominantne tašče. Ali je mogoče rešiti zakon, ne da bi pri tem izgubil sebe?
Že v prvih minutah po odprtju vrat sem zaslišala besede, ki so mi za vedno zaznamovale srce. Moja tašča, gospa Marija, mi je v enem samem trenutku vzela občutek varnosti in dostojanstva. To je zgodba o boju za lastno mesto, o izdaji, družinskih konfliktih in končnem osvoboditvi.
Mama me je poklicala sredi deževnega popoldneva in mi povedala, da prihajajo gostje. V meni se je prebudil stari strah pred družinskimi srečanji, kjer sem se vedno počutila kot tujec. Tokrat pa sem se odločila, da ostanem, se soočim z bolečimi spomini in poiščem svoje mesto med svojimi.
Pri devetinpetdesetih sem mislila, da me v življenju ne more več nič presenetiti. A ko sem spoznala Borisa, se je vse postavilo na glavo – od odnosov z odraslima otrokoma do mojih lastnih strahov pred spremembami. Zgodba o pozni ljubezni, družinskih konfliktih in pogumu, da si dovoliš biti srečen, tudi ko misliš, da je za to že prepozno.
Moje ime je Mateja in vedno sem si želela veliko družino, čeprav sva z možem Blažem živela v majhnem stanovanju in komaj shajala iz meseca v mesec. Ko sva po dolgih letih neuspešnih poskusov zanosila s pomočjo darovalca, se nama je življenje končno zdelo popolno – dokler ni Blaževa mama, gospa Marija, izvedela resnice. Takrat se je začela prava drama, ki je raztrgala našo družino in me prisilila, da se vprašam, kaj pomeni biti družina v resnici.
V trenutku, ko je Ana prvič spregovorila o svoji preteklosti, sem spoznal, kako malo v resnici vem o njej. Njena tišina je bila dolgo neprebojna, dokler nisem zaslišal resnice, ki me je pretresla do temeljev. Zdaj se sprašujem, ali lahko ljubezen res zaceli rane, ki jih je pustila slovenska družinska tišina.
Sem Katja in nikoli si nisem mislila, da bo prošnja za pomoč pri sestri razkrila toliko skritih bolečin. Med napetostmi, ostrimi besedami in nenadno odločitvijo sem spoznala, kako krhek je lahko družinski odnos. To je zgodba o mojem padcu in ponovnem rojstvu.
Že mesece poskušam zgraditi odnos z Anjo, zaročenko mojega sina, a vedno znova naletim na zid. Vsako srečanje je polno napetosti, nerodnosti in občutka, da sem spet nekaj naredila narobe. Vprašujem se, ali sem jaz tista, ki ne zna najti poti do nje, ali pa preprosto ne sodiva skupaj.
