Ko sem na hladno januarsko jutro našla Muri-ja, sem se še vedno tresla zaradi izdaje, ki mi je razbila življenje. Pes, ki je smrdel po mokrem listju in zapuščenosti, mi je prinesel odgovornost, ki ji nisem mogla ubežati. Zaradi njega sem spet začela hoditi med ljudi, čeprav sem se najbolj bala prav tega, kar sem že izgubila: zaupanje.
Tisti večer, ko sem v bloku v Kranju čistila kri s stopnišča, je Bina prvič nežno prislonila svojo glavo ob moje noge. Takrat sem se odločila, da ji dam dom – čeprav nisem več zaupala ljudem, sem odprla vrata temu drobnemu, tresočemu mešancu. Zaradi nje sem se morala soočiti s sosedo, s strahom pred bližino, pa tudi z mislimi, ki so me ovirale že leta.
Ko sem po razhodu s možem izgubila zaupanje v ljudi, je v moje življenje vstopila starejša mešanka Nara iz zavetišča. Njena prisotnost me je najprej spravljala ob pamet, potem pa me je naučila, kako (spet) graditi odnose in postaviti meje tam, kjer so nekoč razpadle. Zaradi nje sem morala sprejeti tri odločilne odločitve, ki so me iztrgale iz samoizolacije.
