Nisem verjela, da bom morala igrati mrtvo, da bom ostala živa – in da me bo pri tem rešil pes

Klečala sem na mrzlih ploščicah v kuhinji in s prsti pritiskala na ureznino nad obrvjo, ko je Brin z gobcem rinil vame in mi lizal kri z lica. Njegove kremplje sem slišala, kako drsijo po laminatu, in zunaj je v temi zavijala policijska sirena nekje daleč. V bloku je smrdelo po zažganem olju in po mojem strahu, težkem kot vlažen plašč. Vrata so bila zaklenjena od zunaj, in nekdo je še vedno hodil po stopnicah…

Tiste noči nisem igrala mrtve, kot v filmih. Igrala sem tiho. Po ločitvi od Mateja sem živela sama v dvosobnem stanovanju v Šiški, v četrtem nadstropju brez dvigala. Nisem bila žrtev nasilja; bila sem samo ženska, ki je ostala brez ritma. Osamljenost po razpadu zakona je bila kot stalna megla v pljučih. Ne vidiš je, a ti krade zrak.

Matej je odšel k drugi, bolj glasni, bolj prepričani. Jaz sem ostala s pohištvom, ki je bilo kupljeno na obroke, in s položnicami, ki so prihajale kot opomini, da se svet ne ustavi. V službi v administraciji sem bila vedno urejena. Doma sem sedela v copatih in poslušala, kako radiatorji klokotajo, ker so v bloku spet varčevali z ogrevanjem. Zrak je imel vonj po zatohlem hodniku in po čistilu iz Hoferja, s katerim sem obsedeno brisala pult, da bi imela vsaj nekaj pod nadzorom.

Brin ni bil del nobenega načrta. Bil je naključje, ki mi je raztrgalo rutino.

Našla sem ga na deževen ponedeljek, ko sem se vračala iz Mercatorja s težko vrečko. Dež je šel po kapuci, kot da nekdo s prsti trka po plastiki. Pri smetnjakih je stal pes, ne pasemski, srednje velik, z razmršenim kožuhom rjavo-sive barve in z repom, ki se mu je tresel od mraza. Ne od veselja. Od treme.

Nisem hotela psa. V najemni pogodbi je pisalo “brez hišnih živali”. Moja plača ni prenesla dodatnih stroškov. In nisem hotela navezati se na nič živega, ker sem se bala, da bom spet ostala sama.

Ampak Brin je stopil za mano, kot da je to že dogovorjeno. Ko sem ga odgnala, je samo sedel v lužo in gledal. Njegov dih je bil hrapav, kot da ima v grlu pesek. V tistem trenutku sem začutila nekaj, česar nisem hotela: odgovornost. Ne plemenite. Jezna, težka odgovornost, ki se ti usede na prsi.

Prva odločitev, ki je nisem mogla več vzeti nazaj, se je zgodila že naslednje jutro. Poklicala sem zavetišče Gmajnice. Glas na drugi strani je bil prijazen, a utrujen. “Lahko pridete, ampak čakalna doba je. In če ga pripeljete, ne moremo obljubiti, kdaj bo šel naprej.”

Nisem ga mogla pustiti.

Kupila sem povodec v Sparu, najcenejši. V veterinarski ambulanti na Celovški so mi povedali, da ima vneto uho in staro rano na tački. “Cepljenje, čipiranje, zdravljenje… nekaj bo,” je rekla veterinarka in mi potisnila račun. V torbici sem imela ravno dovolj za najemnino in hrano. V grlu sem imela kovinski okus panike.

Kljub temu sem podpisala. In ko sem mu prvič držala tačko, ko je cvilil, sem čutila njegovo kožo pod prsti, toplo in napeto. Moja dlan se je tresla. Ne od nežnosti. Od strahu, da sem si pravkar kupila novo breme.

Druga odločitev je prišla zaradi stopnic.

Brin ni maral dvigovanja. Ko sem ga poskušala nositi čez stopnice, se mi je izvil. Jaz pa sem, s svojimi sedeminpetdesetimi leti in preveč tišine v mišicah, skoraj padla. Enkrat sva se oba zgrudila na podestu. Slišala sem, kako je soseda Maja odprla vrata. Vonj po njenem golažu je priplaval na hodnik, topel in domač, in me skoraj spravil v jok.

“Ste v redu?” je vprašala. V očeh ni imela usmiljenja, samo skrb.

“Ja,” sem lagala. Kot sem lagala sama sebi mesece.

Maja mi je pomagala pobrati vrečko in mi prvič po ločitvi ponudila kavo. Brin je ležal na njenem tepihu, glavo na šapah, in dihal počasi. Slišala sem, kako mu zrak polni prsni koš in se spušča, kot val. Njegova toplota je prešla v moje dlani, ko sem mu božala vrat. Tisti dotik je bil sidro.

Ko mi je Maja čez nekaj dni rekla, da je hišnik opazil psa in da lastnik ne bo vesel, sem se prvič po dolgem času z nekom pogajala za svoje življenje. Ne za Matejevo mnenje, ne za mir, ampak za prostor.

Tretja odločitev, nepopravljiva, je bila selitev.

Našla sem manjše stanovanje v pritličju v Kosezah. Najemnina je bila višja, ogrevanje na elektriko pa dražje. Pomenilo je, da bom morala v službi prositi za dodatne ure in se odreči mnogim stvarem. Ampak pritličje je pomenilo, da Brin ne bo več trpel stopnic. In da jaz ne bom vsako noč poslušala, ali nekdo hodi po hodniku.

Selitev je bila logistični pekel. LPP avtobus mi ni pomagal pri škatlah. Prijateljev nisem imela veliko; po ločitvi sem se zaprla. Maja mi je posodila kombi od brata. Brin je ves čas hodil med škatlami, kot da šteje, kaj nosim s sabo. Ko sem se sesedla na tla in mi je pot stekel po hrbtu, je prišel k meni, položil glavo na moje koleno in me s težo svojega telesa prisilil, da sem ostala v trenutku.

Zima je bila letos zgodnja. Mrzel veter je vlekel skozi razpoke oken, in zrak je imel vonj po dimu iz kaminov. Brin je zjutraj nestrpno čakal pri vratih. Sprehodi so postali moja prisila.

Najprej sem ga sovražila. Ne njega, ampak to, da me nekdo sili ven. Po ločitvi sem se navadila, da sem lahko cele dneve v pižami. Zdaj pa sem vlekla jakno, iskala ključe, poslušala škripanje povodca. Na prvem sprehodu je bilo mokro, pločniki so bili spolzki, nad Rožnikom je visela nizka siva oblačnost.

Toda potem se je zgodilo nekaj banalnega, kar je spremenilo ljudi okoli mene.

Na travniku sva srečala starejšega gospoda z berglo, Bojana. Brin je šel k njemu, počasi, brez skakanja, kot da razume bolečino v kolenu. Bojan se je nasmehnil in mu dal košček suhega kruha iz žepa. “Dober pes,” je rekel. In meni: “Vas že dolgo ni bilo videti. Ste bili bolni?”

Nisem mu rekla resnice. Da sem bila osamljena. Da sem se počutila kot pohištvo, ki ga nekdo pozabi v stanovanju.

Ampak sem prvič odgovorila: “Sem… bila sem sama.”

Bojan je pokimal, kot da to razume brez dodatnih vprašanj. In naslednji dan je bil spet tam.

Brin je postal most. Ne simbol, ampak bitje, ki je zahtevalo prisotnost. Zaradi njega sem govorila z ljudmi. Zaradi njega sem začela spet poslušati tuje zgodbe. In zaradi njega sem prvič po ločitvi doživela, da me nekdo ne gleda kot “tisto, ki jo je mož zapustil”. Gledali so me kot žensko s psom, ki ima razlog, da hodi.

Ampak osamljenost ne izgine samo zato, ker imaš povodec v roki.

V službi so mi začeli težiti zaradi ur. “Ne morete kar odhajati prej,” je rekla vodja, ko sem prosila, da bi lahko Brina peljala na kontrolo k veterinarju. Pojasnjevala sem, da ima vnetje, da ga boli. Ona pa je pogledala v koledar in rekla: “To je samo pes.”

Tisti stavek me je udaril v prsi. “Samo pes.”

Nisem kričala. Samo sem tisto popoldne sedela na klopi pred blokom in gledala Brina, kako ovohava mokro listje. Vonj po gnijočih kostanjih in po pasjih mokrih dlakah se mi je usedel v nos. V tistem vonju je bilo življenje, ne estetika.

Ko sva šla domov, sem opazila, da Brin šepa bolj. Dihal je hitreje. Njegov jezik je visel ven, in v njegovih očeh je bilo nekaj, kar me je prestrašilo. Ne drama. Utrujenost.

Zvečer je bruhal. Pritiskala sem mu trebuh, nežno, in čutila, kako se mu mišice krčijo pod kožo. Srce mu je razbijalo hitro, kot ptič v škatli. V meni je nekaj počilo.

Strah, da ga bom izgubila, je bil hujši od strahu, da bom spet sama. Ker sem zdaj vedela, kako izgleda dan z njim. In kako prazen je dan brez.

Vzela sem telefon in poklicala dežurno veterinarsko kliniko. Cena je bila nora. Rekli so, da brez plačila vnaprej ne gre. Na računu sem imela malo. Spomnila sem se kreditne kartice, ki sem jo po ločitvi obljubila, da je ne bom več uporabljala.

Četrta odločitev, tudi nepopravljiva: zadolžila sem se.

V taksiju je Brin ležal na mojem naročju. Čutila sem njegovo toploto skozi jakno, in njegov dih mi je grel zapestje. Zunaj so se luči Ljubljane razmazale v mokre črte, ker je spet deževalo. V avtu je smrdelo po cigaretah in po mokrem psu. Tak vonj ti zleze v lase in ostane.

Na kliniki so ugotovili, da ima zaporo v črevesju. Pojedel je kos gumijaste igrače, ki sem mu jo kupila najceneje. Ironija, ki me je skoraj spravila v smeh. Najcenejše stvari so včasih najdražje.

Čakala sem na hodniku, kjer je bilo preveč svetlo. Slišala sem kapljanje iz avtomata za vodo in šumenje ventilacije. Moje roke so bile lepljive od njegove sline. Prvič po dolgem času sem se počutila, kot da imam nekoga, za kogar moram biti močna.

Ko je veterinar prišel in rekel, da bo preživel, ampak da bo okrevanje dolgo, sem se zlomila. Ne teatralno. Samo solze so mi tekle, ker sem bila izčrpana.

Tisti isti teden sem šla do svoje osebne zdravnice. Ne zaradi psa. Zaradi sebe.

Peta odločitev: prosila sem za napotnico za psihoterapijo. Ne zato, ker bi bilo moderno. Ker nisem več znala biti sama, ne da bi se počutila kot prazna soba.

Zdravnica je rekla, da so čakalne dobe dolge, da ZZZS ne pokrije vsega, in da bo treba iskati. Spet birokracija, spet obrazci. Ampak jaz sem prvič vztrajala. Brin me je vsako jutro gledal, kot da je moj dan pomemben. In to je bilo dovolj, da sem izpolnila papirje.

Okrevanje je bilo naporno. Brin je imel ovratnik, tisti plastični stožec, in je z njim butal v stole. Jaz sem ponoči vstajala, da mu dam zdravila. Bila sem jezna, ker nisem spala. Bila sem sitna, ker sem morala šteti evre. Bila sem tudi hvaležna, in ta mešanica je bila resnična.

Maja je občasno prinesla juho. Bojan je enkrat pozvonil in pustil vrečko pasjih priboljškov pred vrati. Jaz sem začela vračati usluge. Ne z velikimi gestami. Z majhnimi: “Hvala.” “Kako ste?” “Če potrebujete kaj.”

Nekega nedeljskega jutra, ko je bila zunaj slana in je trava škripala pod čevlji, je Brin prvič po operaciji stekel. Ne daleč, samo nekaj metrov. Jaz pa sem se zasmejala na glas, tako nepričakovano, da sem sama sebe presenetila.

Osamljenost po ločitvi ni izginila. Še vedno so večeri, ko slišim sosedov televizor skozi steno in me stisne v prsih. Še vedno včasih zavoham Matejev parfum na nekom na avtobusu in mi želodec naredi vozel.

Ampak zdaj, ko pridem domov, se slišijo kremplji po tleh. Brin se mi nasloni na nogo. Njegov trup je topel, težak, živ. In jaz nisem več samo nekdo, ki čaka, da čas mine.

Včasih se sprašujem, ali je prav, da sem si dovolila tako navezanost, ko pa vem, da nič ne traja. Bi vi v moji koži izbrali mirno samoto ali odgovornost, ki lahko spet boli?