Ko sem v bloku v Ljubljani drsela po stopnicah in je pes vlekel krvavo povodec, sem vedela, da se mi življenje spet lomi

Po stopnicah v našem bloku na Fužinah sem drsela v copatih, kot da mi tla namenoma bežijo. Jaka je vlekel povodec skozi vrata, ki so se sama zaloputnila, in na betonu je ostala rdeča sled. Njegova tačka je krvavela, dihal je kratko, kot da mu je nekdo zategnil prsni koš. V nos mi je udaril oster vonj po železu in mokrem asfaltu, in v glavi mi je odzvanjalo samo eno: če se zdaj ustavim, bo prepozno.

Ko sem ga končno ujela pred vhodom, sem ga prijela za oprsnik. Pod prsti sem čutila njegovo tresenje in mokro dlako. Zunaj je pršelo, tista ljubljanska jesenska megla, ki se ti zalepi na trepalnice. Jaka je poskušal stopiti, pa je zacvilil. Pogledal me je, kot da me sprašuje, ali sem sploh še sposobna biti nekdo, ki poskrbi.

Takrat sem bila že mesece v stanju, ko sem se zjutraj zbudila utrujena in zvečer zaspala z občutkom krivde. Ločitev je bila uradno zaključena, papirji podpisani, a jaz sem bila kot stisnjena krpa. Dvanajst let sem gradila družino, dom, rutino. Delala sem v računovodstvu v manjši firmi pri BTC-ju, vedno na voljo, vedno mirna. Ko je Matej rekel, da je zaljubljen v drugo, sem najprej pospravila kuhinjo. Šele potem sem se sesedla na hladne ploščice in mi je šlo na bruhanje.

V tistem času sem se naučila delovati brez čutenja. Položnice, najemnina, stroški ogrevanja. LPP kartica. Služba. Naročila pri osebnem zdravniku, kjer ti rečejo, da je najprej telefonski posvet, potem pa čakaš. ZZZS obrazci. Vse sem delala, kot da sem stroj, ki ne sme razpasti, ker če razpade, ni nikogar, ki bi pobral delce.

Jaka ni bil del načrta. Niti malo.

Tisti pes se je pojavil tri tedne po ločitvi. Ne na romantičen način, ne kot darilo, ampak kot problem. V zavetišče Gmajnice sem šla samo zato, ker je sodelavka Tanja rekla, da rabijo začasne sprehajalce. Rekla sem si, da bom vsaj eno uro na zraku, brez ljudi, brez vprašanj. V zavetišču je smrdelo po razkužilu in mokri dlaki, tisti težki vonj, ki se ti usede v obleko. Psi so lajali, kovinske mreže so ropotale, in jaz sem si želela pobegniti.

Potem sem ga videla. Ne mladička. Ne lepega pasemskega psa. Bil je srednje velik mešanec, z grobo, pepelnato sivo dlako in eno uho, ki mu je vedno malo padalo. Na kartončku je pisalo „Jaka, najden v Šiški, plašen“. Ko sem mu ponudila roko, je najprej odmaknil glavo. Potem je z nosom previdno potisnil moje prste. Topel, vlažen smrček. In nekaj v meni, nekaj utrujenega in jeznega, je za sekundo popustilo.

Rekli so mi, da ga nihče noče, ker se boji dvigal in glasnih moških. Jaz sem se bala vsega, kar je spominjalo na prejšnje življenje. Zato sem rekla: „Lahko ga vzamem za vikend. Samo za vikend.“

Prva nepovratna odločitev se je zgodila tri dni kasneje, ko sem zavetišču rekla, da ga ne vrnem.

Ni bilo junaško. Bilo je panično. V mojem stanovanju je bil prvi večer kot tujec. Hodil je po sobi, vohal kote. Vonj po starem lesu iz omare se je mešal z vonjem po njegovi mokri dlaki, ker je zunaj deževalo. Jaz sem sedela na kavču in stiskala telefon, kot da mi bo nekdo povedal, kaj naj naredim.

Soseda Maja iz tretjega nadstropja je potrkala ob desetih zvečer. „A je to tvoj pes?“ je vprašala, in njen pogled je bil že napol obsojajoč. V našem bloku so imeli nekateri radi pravila bolj kot ljudi. Najemna pogodba je sicer dovoljevala hišne ljubljenčke, ampak samo „ob soglasju“. Jaz soglasja nisem imela. Matej je bil vedno tisti, ki je govoril z lastnikom. Jaz sem bila tista, ki je tiho.

„Začasno je,“ sem rekla in se zlagala.

Naslednje dni sem ugotovila, da začasno pri meni ne obstaja. Jaka je potreboval sprehode, hrano, veterinarja. Potreboval je, da ga nekdo prime za ovratnico, ko ga je prestrašil motor, in da mu nekdo govori mirno. Ko sem mu prvič umivala tačke v kopalnici, sem čutila pesek med blazinicami. Bil je topel, njegov trebuh se je dvigal in spuščal ob mojem zapestju. Dihal je hitro, potem pa počasneje, kot da se uči zaupati.

Ampak jaz nisem imela časa. Moj delovni dan se je vlekel. Rokovniki, bilance, klici. Šef Bojan je začel namigovati, da sem „odsotna“. V resnici sem bila prazna. Ko sem prišla domov, sem čutila vonj po postanem zraku v hodniku in po pasji hrani, ki se je mešala z detergentom. In v meni je rasel odpor. Jeza, da imam še eno bitje, ki me potrebuje.

Druga nepovratna odločitev je prišla, ko sem dala odpoved.

Ni bilo zato, ker bi našla sanjsko službo. Dala sem odpoved, ker sem nekega jutra zamudila na delo, ker je Jaka zmrznil pred dvigalom in se usedel, kot da je zakoreninjen. Vlekla sem ga, v glavi sem štela minute, srce mi je razbijalo. Ko sem ga poskušala dvigniti, se je stresel in zacvilil. Ljudje so hodili mimo, nekdo je zavzdihnil. Jaz sem se zlomila. Sedla sem na stopnice in začela jokati, tiho, sram me je bilo. Jaka je prišel do mene in mi položil glavo na koleno. Njegova teža je bila resnična. Njegova toplota tudi.

Tisti dan sem šla do šefa in rekla, da ne zmorem več. On je rekel nekaj o tem, da se vsi kdaj počutimo utrujene. Jaz sem samo gledala svoje roke, suhe od papirja in čistil. Pod nohti sem imela še malo zemlje od jutranjega sprehoda. In sem rekla: „Ne bom več.“ Ko sem podpisala odpoved, sem čutila olajšanje in paniko hkrati. Brez redne plače je bila najemnina v Ljubljani še bolj strašljiva.

Finančne težave so prišle hitro. Veterinarski račun je bil tisti mesec večji, kot sem si upala priznati. Jaka si je pri igri v parku poškodoval blazinico. Veterinarska ambulanta na Poljanski mi je dala račun in jaz sem na blagajni požirala slino. Kartica je šla skozi, ampak potem sem v Hoferju kupovala najcenejše testenine. V hladilniku je bilo več prostora kot hrane. Včasih sem mu dala boljše kot sebi, potem pa sem bila jezna nanj, ker je jedel z veseljem.

Kljub temu se je med nama počasi zgodilo nekaj, kar ni bilo romantično, ampak je bilo trdno. Rutina. Zjutraj sva šla ven, tudi ko je pihal mrzel veter z Ljubljanskega barja in so se listi lepili na mokre pločnike. Vonj po dimu iz sosednjih dimnikov se je mešal z vonjem po mokri travi. Jaka je vedno najprej povohal isti grm, potem pa pogledal nazaj, ali sem še tam. In jaz sem bila.

Socialni učinek se je zgodil z Majo. Sprva je bila tista, ki je merila, koliko laja, in koliko dlak je na hodniku. Potem pa me je nekega dne ujela pred vhodom, ko sem se mučila z vrečko hrane in povodcem.

„Če rabiš, ga lahko jaz peljem enkrat popoldne,“ je rekla, kot da ji je nerodno.

„Zakaj?“ sem vprašala preostro.

„Ker te vidim. Ker si vedno sama. In ker pes ni kriv,“ je odgovorila.

Nisem ji zaupala. Po ločitvi sem imela občutek, da ljudje ponujajo pomoč samo zato, da se kasneje lahko hvalijo ali pa vzamejo nazaj. Ampak Jaka je ob njej mahal z repom. Ne veliko, samo malo. Kot da je rekel: poskusi.

Tretja nepovratna odločitev je prišla, ko sem po Majinem prigovarjanju šla do osebne zdravnice in zahtevala napotnico za psihoterapijo.

Na ZZZS sistem sem bila jezna. Čakalne dobe. Telefonske tajnice. Obrazci. Ampak tisti dan sem sedela v čakalnici, kjer je smrdelo po razkužilu in prepotenih jaknah. Zunaj je snežilo, tisti moker sneg, ki se takoj spremeni v brozgo. Jaka je bil privezan zunaj pod nadstreškom, ker ga nisem smela notri. Vsake toliko sem skozi steklo videla, kako se mu para dviga iz gobca. Ko me je zdravnica vprašala, kako sem, sem prvič rekla: „Ne vem več, kdo sem.“ In to je bila resnica.

Potem je prišla noč, ko se je zgodil vrh. Tista noč z krvjo na stopnicah.

Bilo je po praznikih. Denarja je bilo najmanj. Ogrevanje sem držala nižje, zato je stanovanje dišalo po hladnem zraku in starih radiatorjih. Jaka je bil nemiren. Hodil je gor in dol, praskal pri vratih. Mislila sem, da mora ven. Oblekla sem se na hitro, v temi iskala ključe. Ko sem odprla vrata, je planil ven. Slišala sem kovinski zvok, kot da je nekaj počilo. Potem njegov kratek krik.

Na stopnicah je bil razbit kozarec. Nekdo ga je pustil tam. Jaka je stopil nanj. Kri je bila temna na sivem betonu. Jaz sem v trenutku postala trezna, kot da mi je nekdo z mrzlo vodo polil glavo. Panika mi je stisnila grlo. Nisem imela avta. LPP ponoči ni vozil tako pogosto. Taksi je bil drag. In veterinarska dežurna služba je pomenila še en račun.

Jaka je poskušal biti pogumen. Ampak ko sem ga dvignila, sem čutila, kako mu srce bije hitro ob mojih prsih. Bil je težji, kot sem pričakovala. Njegova toplota mi je prepojila jakno. Vonj po krvi in mokri dlaki mi je šel v nos. Šepetala sem mu: „Samo še malo.“ In nisem vedela, ali govorim njemu ali sebi.

Maja je slišala ropot in prišla ven v copatih. „Kaj se je zgodilo?“ je vprašala, in ko je videla kri, ni več govorila o pravilih.

„Moram na kliniko,“ sem izdavila.

„Imam avto. Gremo,“ je rekla.

V avtu je Jaka ležal na odeji na zadnjem sedežu. Njegovo dihanje je bilo plitvo, potem globlje. Slišala sem, kako mu zrak šumi skozi nos. Jaz sem držala njegovo tačko v brisači. Čutila sem, kako se mi roke tresejo. Zunaj so luči Ljubljane drsele mimo, mokra cesta je odsevala rumene pasove. V meni je rasel strah, ki ni bil samo strah pred izgubo psa. Bil je strah pred tem, da bom spet ostala brez nečesa, kar me drži pokonci.

Na veterinarski kliniki so naju vzeli hitro, ampak so mi dali podpisati papirje. Depozit. „Lahko plačate takoj?“ je vprašala sestra.

Pogoltnila sem. „Lahko na obroke?“ sem rekla tiho.

Ni bilo prijetno. Ni bilo herojsko. Ampak so pristali, ker je Maja rekla: „Jaz jamčim.“ In jaz sem se prvič po dolgem času počutila, kot da nisem sama zaradi usmiljenja, ampak zaradi odnosa, ki se je zgradil iz sprehodov in tišine.

Jaka je preživel. Šivi, ovratnik, antibiotiki. Nekaj tednov je hodil čudno, potem pa je spet tekal. Jaz pa sem tisti večer doma sedela na tleh poleg njega, ker ni mogel na kavč. Stanovanje je dišalo po mazilu in po pasji odeji, ki sem jo oprala in ni nikoli več dobila istega vonja. Položila sem dlan na njegov bok. Čutila sem, kako se dviga in spušča. Počasi. Mirno. In v meni se je prvič po ločitvi pojavila misel, da mogoče še nisem končana.

Terapija ni bila čudež. Čakalna doba je bila dolga, prve ure so bile nerodne. Včasih sem šla ven bolj razdražena kot prej. Ampak sem se učila, kako reči ne. Kako ne živeti samo za to, da nekdo drug ne bo jezen. Ko me je Matej čez čas poklical, ker je potreboval nekaj iz starih dokumentov, sem mu rekla, naj pride ob uri, ki meni ustreza. In ko je poskušal govoriti, kot da sva še vedno ekipa, sem mu rekla, da nisva.

Z Jako sva se preselila. Ne v sanjsko hišo. V manjše stanovanje v Šentvidu, ker je bila najemnina nižja in ker je lastnica dovolila psa brez drame. Selitev je bila četrta odločitev, ki je nisem mogla več vzeti nazaj. Kartoni, izposojen kombi, prijateljev hrbet, ki je bolel. Ampak v novem stanovanju je bil balkon, kjer je Jaka lahko ležal na soncu. Spomladi je dišalo po bezgu iz bližnjega vrta. Jaz sem prvič odprla okna brez občutka, da bo nekdo vstopil in mi vzel zrak.

Še vedno imam slabe dneve. Včasih me razjezi, ko moram zgodaj vstati zaradi sprehoda, ko bi najraje ostala v postelji. Včasih me stisne v prsih, ko vidim družine v Tivoliju. Ampak zdaj imam nekaj, kar me prisili v gibanje, v stik, v realnost. Imam psa, ki me je enkrat skoraj stal vsega, pa me je hkrati naučil, da nisem samo nekdanja žena.

In zdaj se sprašujem nekaj, kar ni udobno: ali smo pripravljeni prevzeti odgovornost za nekoga, če vemo, da nas lahko to še bolj boli? In ali je ljubezen sploh prava, če nas nikoli ne prisili, da se spremenimo?