Ko sem na hodniku bloka brcnil vrata od kleti in je Zara z gobcem potisnila moj krvav robec nazaj v roko, sem zaslišal sireno policije

Zara me je vlekla po stopnicah bloka v Šiški, kot da gori. Z eno roko sem držal povodec, z drugo pa sem si pritiskal robec na nos, ker mi je nenadoma začela teči kri. Kovinska vrata kleti so bila priprta, jaz pa sem jih v paniki brcnil, da so zacingljala. Zara je z gobcem potisnila moj krvav robec nazaj v roko in se zapičila v temo, v istem trenutku pa sem na cesti zaslišal sireno policije, ki se je približevala, in nisem vedel, ali prihaja zaradi mene.

Do tistega večera sem bil človek, ki je živel na avtomatskem programu. Iz službe v BTC-ju sem prihajal z zategnjenim vratom in grenkim okusom po kavi iz avtomata. V stanovanju me je čakalo samo brnenje hladilnika in vonj po postani vlagi iz kopalnice, ker je ventilator spet crknil. Bil sem ločen že eno leto. Ne zato, ker bi se sovražila. Preprosto se je v meni nekaj izklopilo. Izgorelost, so rekli kasneje. Jaz sem takrat rekel, da sem samo utrujen.

Zara je prišla v moje življenje kot napaka. Takšna, ki jo narediš, ko misliš, da še obvladuješ stvari. V zavetišču na Gmajnicah sem šel „samo pogledat“. Deževalo je tisti dan, mokra zemlja je dišala po glini in po mokrem listju. Psi so lajali, nekateri so tulili, in v zraku je bil oster vonj po razkužilu. Zara ni lajala. Sedela je v kotu boksa in dihala hitro, kot da ji nekdo sedi na prsih. Bila je srednje velika, žimasta, z rjavkasto-sivo dlako, ki je bila na hrbtu trša kot žica. Ko sem se sklonil, mi je položila tačko na prst. Topla, težka, odločena.

V tistem trenutku sem naredil prvo nepreklicno odločitev. Podpisal sem papirje in jo vzel domov, čeprav sem imel najemniško pogodbo, v kateri je pisalo „brez hišnih živali“. Vedel sem, da tvegam odpoved najema. A v meni je nekaj rekel: če zdaj odidem, se ne bom nikoli več vrnil.

Prvi tedni so bili katastrofa. Zara je ponoči hodila po stanovanju in praskala po vratih spalnice. Včasih je cvilila, kot da jo je strah samega zraka. Jaz pa sem bil jezen, ker mi je jemala še tistih nekaj ur spanja. Ko sem zjutraj stal v kuhinji, me je udaril vonj po pasji hrani in po mokri dlaki, ker je zunaj stalno rosilo. Moje roke so bile suhe od razkužil, ki sem jih v službi uporabljal kot talisman proti vsemu, kar bi me še dodatno zlomilo.

A odgovornost je bila prisilna. Zara ni poznala mojih izgovorov. Ob šestih zjutraj je sedela pred vrati in me gledala, dokler nisem vstal. V tistih jutrih je Ljubljana dihala drugače. Zima je lezla v kosti, po pločnikih je škripal zmrznjen pesek, iz dimnikov so se vlekle težke, sive sledi. Zara je hodila hitro, nos je imela pri tleh. Jaz sem jo držal za oprsnico in čutil grobo tkanino pod prsti. Njeno telo je bilo napeto, a ko je našla svoj ritem, se je sprostila, kot da mi posoja svoj mir.

Po enem mesecu sem začel čutiti, da se mi v prsih nekaj premika. Ne sreča. Bolj kot prostor. Ko sem se usedel na kavč, je Zara prišla in mi položila glavo na koleno. Njena dlaka je imela vonj po mokrem asfaltu in po travi iz Tivolija. Ko sem ji s prsti šel skozi žimaste šope, sem pod kožo čutil njen utrip. Miren, trmast. Takrat sem prvič po dolgem času zaspal brez telefona v roki.

Potem je prišel sosed. Bojan iz četrtega nadstropja, ki je vedno dišal po cigaretah in po ocvrti čebuli. Nekega popoldneva me je ujel na hodniku, ko sem Zaro peljal ven. „Ti veš, da je to prepovedano?“ je rekel in pogledal proti kameram v avli. V želodcu mi je zavrelo. Nisem imel energije za konflikt. A Zara je stopila naprej in mu povohala roko. Bojan se je zdrznil, potem pa se je nehote nasmehnil.

„Ni agresivna,“ sem rekel prehitro, kot da se opravičujem.

„Moja hči bi jo imela rada,“ je zamrmral. „Samo… upravnik je tečen.“ In odšel.

Tisti večer sem odprl e-pošto in našel opozorilo upravnika. Prijava zaradi psa. V glavi mi je začelo bobneti. Najemnina je bila že tako previsoka. Položnice za ogrevanje so se dvignile. V službi so mi namignili, da bo reorganizacija. Zara je v kuhinji grizla staro igračo in me gledala z očmi, ki niso poznale mojih strahov.

Druga nepreklicna odločitev je padla v eni uri. Poklical sem lastnico stanovanja in ji povedal za psa. Slišal sem njen hladen izdih. Rekla je, da se bo „posvetovala“. Naslednji dan mi je poslala sporočilo: imam mesec dni, da se izselim.

Bes je bil prva reakcija. Potem panika. V Ljubljani najti stanovanje s psom je kot iskati parkirišče v centru v petek popoldne. Predrago, premajhno, prepovedano. V Hoferju sem kupoval cenejšo hrano, da sem prihranil za varščino. Zara je medtem začela kašljati. Sprva sem mislil, da je od mraza. Potem je kašelj postal globlji, kot da ji nekaj drgne po grlu.

Veterinarska ambulanta na Viču je dišala po jodu in mokri gumi. Na pultu so bile zložene brošure, jaz pa sem štel bankovce v denarnici, kot da me bo to rešilo. Veterinarka, Tanja, je poslušala Zaro s stetoskopom. Zara je stala mirno, a njeno dihanje je bilo pospešeno. Ko jo je Tanja dvignila na mizo, sem slišal, kako so kremplji zdrsnili po kovini.

„Bronhitis, mogoče kaj več,“ je rekla. „Rentgen bi bil smiseln.“ Cena mi je odrezala sapo. ZZZS ne pomaga pri psu. To sem vedel. A ko sem pogledal Zaro, ki je težko pogoltnila slino, sem vedel, da ne bom odšel.

Tisti dan sem naredil tretjo nepreklicno odločitev. Dal sem odpoved v službi. Ne zato, ker bi bil pogumen. Zato, ker sem bil že na robu. Nisem več zmogel urnikov, nadur in praznih obljub. In ker sem moral imeti čas, da jo vozim na preglede, ker LPP z bolnim psom v prometni konici ni bil realen. Šef je rekel, da sem nor. Jaz sem samo kimnil.

Preselitev je bila sramotno realna. Našel sem majhno garsonjero v Kranju, pri starejši gospe, ki je imela v oglasu napisano „pes po dogovoru“. Ko sem prišel na ogled, je zunaj pihal leden veter, ki je nosil vonj po dimu iz peči. Gospa Maja je pogledala Zaro, potem mene.

„Če ne bo uničevala, lahko,“ je rekla.

Zara je sedla in položila glavo na moje čevlje. Kot da obljublja namesto mene.

V Kranju je bilo življenje tišje, a moje telo ni bilo. Kašelj pri Zari se je umiril, jaz pa sem začel dobivati napade tesnobe. Zjutraj sem se zbujal z mokrimi dlanmi in občutkom, da mi nekdo stiska grlo. Včasih sem stal pred vrata in nisem mogel ven. Zara je takrat prišla, se naslonila ob moje noge in s toploto svojega telesa pritiskala name. Čutil sem njen trebuh, kako se dviga in spušča. Počasi. Vztrajno. Kot metronom, ki me vrača v ritem.

Socialni učinek je prišel, ko ga nisem hotel. Bojan mi je enkrat pisal, ker je dobil moj kontakt od upravnika. „Slišal sem, da si šel,“ je napisal. „Če rabiš, imam kombi.“ Nisem mu odpisal. Sram me je bilo, da sem šibek. A ko sem naslednji teden moral peljati Zaro na kontrolni rentgen v Ljubljano in sem ugotovil, da vlak ne sprejme psa brez kletke, ki je nisem imel, sem pogoltnil ponos.

Bojan je prišel v Kranj v soboto zjutraj. V kombiju je dišalo po motorju in po starem usnju. Zara je sedela zadaj na odeji. Bojan je vozil počasi, kot da se boji, da bo razbil nekaj krhkega.

„Nisem vedel, da ti je tako hudo,“ je rekel na pol poti.

„Nisem povedal nikomur,“ sem priznal.

Tisti pogovor ni bil terapija. Bil je samo človeški. In Zara je bila razlog, da se je sploh zgodil.

Potem se vrnem na tisti večer v Šiški, ko sem še urejal zadnje stvari v starem stanovanju. Zara je tekla proti kleti in jaz za njo. Kri iz nosu mi je kapljala na tla, rdeče pike na sivem betonu. Zara se je ustavila pri vratih kleti, kjer je nekdo ležal. Moški, verjetno brezdomni, z obrazom sivim kot pepel. Zara mu je liznila roko. Njegova prsa so se komaj premikala.

Slišal sem sireno. Policija ali reševalci, nisem vedel. Jaz sem hotel pobegniti. Prva misel je bila: ne zapletaj se. Utrujen si, nič ni tvoja stvar. Ampak Zara ni odšla. Stala je tam, trepetala, in gledala mene. Njen pogled je bil ukaz.

Poklical sem 112. Glas operaterke je bil miren, birokratsko miren, in me je spraševal po naslovu, po stanju, po dihanju. Moje roke so se tresle, ko sem poskušal preveriti utrip. Zara je sedela ob moškem in dihala hitro, njen bok se je dotikal mojega kolena. Toplota njenega telesa me je držala na mestu.

Ko so prišli reševalci, je eden od njih rekel, da sem naredil prav. Policist me je vprašal za podatke. Kri mi je še tekla, in šele takrat sem ugotovil, da mi ni tekla samo iz nosu. V stresu sem si z nohtom razpraskal kožo na zapestju. Zara je z gobcem nežno potisnila mojo roko dol. Kot bi rekla: dovolj.

Naslednji dan sem šel k osebni zdravnici v Kranju. Ne zaradi krvi. Zaradi vsega. Na ZZZS obrazcih in čakalnih dobah sem skoraj obupal. A sem sedel v čakalnici, kjer je dišalo po razkužilu in po mokrih plaščih, in nisem odšel. Zara je doma čakala, in prvič sem si dovolil misliti, da tudi jaz smem biti nekdo, za katerega se poskrbi.

Danes še vedno štejem denar. Še vedno me stisne, ko pride račun za veterinarja. Še vedno se včasih zbudim ob štirih zjutraj in poslušam, ali Zara diha. Takrat se priplazi k meni, se stisne ob moj trebuh in izdihne dolg, topel zrak. Vonj po njenem kožuhu je mešanica prahu in travnika. Ni prijeten. Je domač.

Ne bom rekel, da me je rešila. To bi bilo preveč preprosto. Resnica je, da me je prisilila, da sem naredil stvari, ki sem se jih bal. Da sem se preselil. Da sem zapustil službo. Da sem prosil za pomoč in poklical reševalce, ko bi prej obrnil glavo.

In zdaj me zanima: kje je meja med tem, da si zvest nekomu, in tem, da se zaradi njega končno naučiš biti zvest tudi sebi? Bi jo vi prestopili, če bi vas nekdo gledal tako kot Zara gleda mene?