Azt hittem, végre bezárhatom magam a saját életembe, amikor a kutya véres manccsal nekicsapódott az ajtónak

Z roko sem že držala kljuko, ko je pes z vso težo treščil v vrata bloka. Slišala sem kovino, ki je zaječala, in njegov kratek, zadihan cvilež. Na stopnišču je smrdelo po mokrem betonu in po poceni razkužilu, ki ga hišnik poliva ob ponedeljkih. Na njegovem sprednjem tačku je bila kri, rdeča črta se je razlivala po sivih ploščicah. V tistem trenutku sem vedela, da bo nekdo trkal, ali policija, ali lastnik, in da jaz spet ne bom imela miru.

Bila sem sveže ločena. Ne dramatično, brez kričanja, samo tako tiho, da je bolelo. Matej je odšel iz najinega stanovanja v Šiški, ker je rekel, da ne more več živeti z mojo praznino. Jaz sem rekla, da ne morem več živeti s tem, da se pretvarjam. Burnout, so mi kasneje rekli. Takrat sem temu rekla samo utrujenost. Utrujenost, ki ti sedi na prsih, kot mokra odeja, in ti diha namesto tebe.

Stanovanje, ki sem ga dobila v najem, je bilo majhno. Enosobno, z balkonom, ki je gledal na parkirišče. Najemnina je bila previsoka, a sem se bala iti nazaj k staršem v Kranj. Položnice so prihajale v debelih kuvertah. Ogrevanje je pozimi požiralo denar. V službi v klicnem centru v BTC-ju sem sedela pod belimi lučmi in poslušala jezo ljudi. Ko sem prišla domov, je bil v zraku vonj po postanem zraku in po hladnem olju iz sosedove kuhinje. Moje telo je bilo tam, jaz pa nekje drugje.

In potem je prišel on.

Na stopnišču sem najprej mislila, da je potepuški. Bil je srednje velik, koščen, s kratko dlako barve rjavega tobaka, kot star les. Ni bil čistokrven, bolj tak mešanec, z ušesi, ki nikoli nista stala enako. Oči so bile rumenkasto rjave, pozorne. Ne prosjaške, bolj zahtevne. V tistem trenutku, ko je treščil v vrata, me je pogledal, kot da sem jaz tista, ki je zamudila.

Kri na tački me je prestrašila. Ne zaradi krvi same, ampak zaradi tega, kaj pomeni. Veterinar, denar, odgovornost. In jaz sem komaj zmogla nahraniti sebe. V bloku so bile prepovedi hišnih ljubljenčkov zapisane v hišnem redu, prilepljenem ob nabiralnikih. Vem, ker sem ga brala, ko sem se vselila. Takrat sem si rekla: dobro, tudi psa si ne bi mogla privoščiti. Zdaj pa je stal tam in se tresel od mraza. Zunaj je pihal veter, ki je nosil vonj po mokrih listih in po dimu iz bližnjih dimnikov.

Prva odločitev je prišla brez razmišljanja. Vzela sem staro brisačo, ki sem jo imela v torbi od Hoferja, in mu ovila tačko. Ko sem se sklonila, sem začutila njegov vonj. Vonj po mokri dlaki, po zemlji in po nečem železnem, skoraj kot kri. Njegovo telo je bilo toplo pod mojimi prsti, srce mu je hitro razbijalo. Čutila sem, kako zadržuje sapo, ko sem pritisnila na rano.

»Ne moreš notri,« sem mu rekla. In sem ga vseeno spustila v predsobo.

Še vedno slišim, kako so njegove kremplje zdrsnile po laminatu. Kako je enkrat globoko izdihnil, kot da je šele zdaj varno. Jaz pa sem stala ob vratih in me je stisnilo v želodcu. Če bo kdo potrkal, kaj bom rekla? Da sem ga našla? Da je prišel sam? Da sem ga samo za trenutek?

Poiskala sem številko zavetišča Gmajnice. V Ljubljani sem vedela, kam se kliče. Telefon je zvonil dolgo. Ko so se javili, so mi povedali, da imajo polno. Da lahko prijavim najdbo, ampak da prevzem ne bo takoj. Naj ga, če lahko, zadržim do jutri. Če lahko. Besedi, ki sta mi vedno zveneli kot posmeh.

Veterinarska ambulanta na Viču je imela dežurstvo. Vzela sem LPP karto, psa pa sem poskusila spraviti v torbo. Seveda ni šlo. Na koncu sem ga vodila s povodcem, ki sem ga izrezala iz starega pasu. Na avtobusu je bilo toplo, okna so se rosila. Ljudje so me gledali. Nekdo je zavzdihnil. Nekdo se je nasmehnil. Jaz sem držala psa ob sebi, čutila sem njegovo rebro pod dlanjo in njegov dih, ki je bil hiter, a že bolj miren.

Pri veterinarju so mi rekli, da je rana globoka, verjetno steklo ali žica. Šivanje. Antibiotik. Račun je bil višji, kot sem si upala pogledati. V glavi sem na hitro računala: najemnina, elektrika, hrana. Moja kartica je za trenutek oklevala, potem je terminal zapiskal. V tistem pisku sem zaslišala drugo odločitev, ki se je še nisem zavedala: da bom naslednji mesec prosila za obročno plačilo položnic. Da bom spet klicala in se opravičevala, ker sem prepočasna.

Ko sva prišla domov, je zunaj začelo rahlo snežiti. Ne tisti lep sneg iz razglednic, ampak moker, težak, ki se prime čevljev. V stanovanju je bilo hladno, ker sem varčevala pri ogrevanju. Pes se je zvil na preprogo. Ko sem mu položila roko na hrbet, je bil topel. Njegova dlaka je bila groba, a pod njo mehka. Ko sem mu nežno božala vrat, je zaprl oči. Njegovo dihanje se je počasi umirilo, kot da sem jaz tista, ki mu daje ritem.

Naslednje jutro sem poklicala v službo in rekla, da ne pridem. Šefica, Tanja, je bila že utrujena od mojih bolniških. »Spet?« je rekla. V meni se je dvignila jeza, vroča in neprijetna. Ne nanjo, ampak nase. Ker sem res spet. Ker sem res razpadala.

To je bila moja prva nepreklicna odločitev, čeprav sem jo takrat zavila v izgovor. Pes je potreboval kontrolo, previjanje, mir. Jaz pa sem potrebovala razlog, da ne grem pod tiste luči. Ko sem odložila telefon, sem se usedla na tla poleg psa. Položila je glavo na moje koleno, težko in zaupno. Čutila sem pritisk, ki me je prizemljil. In prvič po dolgem času sem jokala, brez da bi se sramovala.

Po dveh dneh sem šla v zavetišče. V Gmajnicah je smrdelo po mokrih brisačah, po hrani za pse in po razkužilu, močnejšem kot v našem bloku. Pes je stal ob meni in se ni premaknil. Ko je oskrbnica rekla, da ga bodo vzeli, je potegnil nazaj. Ne dramatično, samo odločeno. Pogledal me je. Tisti zahtevni pogled.

»Če ga želite obdržati,« je rekla oskrbnica, »morate izpolniti vlogo. In preveriti, če ga kdo išče.«

V meni se je oglasil strah. Hišni red. Najemodajalec. Stroški. Čas. Ampak ko sem pomislila, da ga pustim tam, v kletki, s tistim vonjem po strahu in kovini, se mi je zavrtelo. Rekla sem: »Obdržala ga bom. Če ga ne bo nihče iskal.«

To je bila druga nepreklicna odločitev.

Poimenovala sem ga Svit. Ne zaradi svetlobe, ampak ker je prihajal zjutraj, ko je bilo najhuje. Ko sem se zbudila, je stal ob postelji in me gledal. Nežno je z nosom dregnil v mojo roko, hladno in mokro. Vonj njegovega daha je bil po briketih in po nečem kislem, kot stara trava. Ni bilo romantično. Bilo je resnično.

Spremembe so bile banalne. In zato močne. Vsak dan sem morala ven. Tudi ko je deževalo in je veter nosil kapljice pod kapuco. Tudi ko je bil zrak tako mrzel, da so mi prsti otrpnili na povodcu. Svit je vlekel proti parku, proti grmovju, proti življenju, ki se ni spraševalo, ali sem pripravljena.

Na sprehodih sem srečala soseda Bojana iz tretjega nadstropja. Prej sva se samo bežno pozdravila. Zdaj je ustavil, ker je Svit vedno šel do njega in mu potisnil gobec v dlan. Bojan je imel roke, ki so dišale po cigaretah in po motorju. »Lep pes,« je rekel. »A ti dovolijo v bloku?«

»Ne vem,« sem priznala.

Bojan je zamižal, kot da tehtnico premika v mojo korist. »Če bo kdo težil, povej, da je moj na čuvanju. Jaz sem v hišnem svetu,« je dodal. Ni bil rešitelj. Bil je samo človek, ki je razumel, da včasih potrebuješ zaveznika.

Svit je vplival tudi na Mateja. Ko je prišel po svoje zadnje škatle, je obstal v vratih. »Imaš psa?« je vprašal, kot da sem si kupila motor.

»Našel me je,« sem rekla. To je bila resnica in izgovor hkrati.

Matej se je sklonil, Svit pa se ni umaknil. Pustil se je pobožati, a je ostal ob meni. Kot stražar, ki ne grozi, samo stoji. Matej me je pogledal drugače. Ne bolj ljubeče, ampak manj prezirljivo. »Mogoče ti bo koristil,« je rekel. Jaz pa sem v sebi začutila upor. Ne želim, da mi nekdo daje dovoljenje za moje preživetje.

Potem je prišla kriza, ki me je skoraj odnesla.

Nekega večera sem se vračala iz službe. Šla sem nazaj, ker sem potrebovala denar. Delala sem več izmen, da bi pokrila veterinarske stroške in dolg na kartici. V glavi mi je šumelo. Na stopnišču sem začutila, kako mi srce preskoči. Ne od čustev, ampak od utrujenosti. Ko sem odklenila vrata, me je zadela vročina. Ne v prostoru, ampak v meni. Vrtoglavica. Vse se je nagnilo.

Svit je začel lajati. Ne tisti običajni lajež, ko nekdo gre mimo. Bil je oster, paničen. Skakal je ob mene, mi potiskal gobec v roke, kot da me hoče držati pokonci. Jaz sem se sesedla na tla. Čutila sem hlad laminata na dlaneh. Svit je položil svoje telo ob moje, težko in toplo. Njegovo dihanje mi je pihalo v vrat. Slišala sem, kako hitro mu bije srce. Kot boben, ki me kliče nazaj.

Poskušala sem vstati, pa nisem mogla. Telefon je bil na mizi. Predaleč.

Svit je izginil iz vidnega polja. Za sekundo sem mislila, da je pobegnil. Potem sem zaslišala ropot. Z zobmi je vlekel mojo torbo, kjer je bil telefon. Torba je drsela po tleh. Pripeljal jo je do mene. Ne popolno, ampak dovolj blizu, da sem z drhtečimi prsti potegnila ven telefon.

Poklicala sem 112. Glas na drugi strani je bil miren. Jaz pa sem se borila, da ne omedlim. Ko so prišli reševalci, je Svit stal med mano in vrati. Renčal ni. Samo ni se premaknil, dokler mu eden ni pokazal odprte dlani in mirno govoril.

V urgentni ambulanti so mi rekli, da je to izčrpanost, panični napad, preobremenitev. Nič spektakularnega. In ravno zato strašnega. ZZZS papirji, napotnica, čakalne dobe za psihoterapijo. Osebni zdravnik mi je dal bolniško in predlagal antidepresiv. Jaz sem sedela na stolu, v zraku je smrdelo po alkoholu za razkuževanje in po kavi iz avtomata. Nisem se počutila kot človek. Počutila sem se kot mapa.

Tretja nepreklicna odločitev je nastala tam, med birokracijo. Ko sem se vrnila domov, sem pogledala Svita in rekla na glas: »Ne bom več tako.« Naslednji dan sem dala odpoved v klicnem centru. Ne zato, ker bi imela boljšo službo. Nisem je imela. Ampak ker sem vedela, da če ostanem, me bo spet pobralo. In naslednjič morda ne bo Svita, da mi privleče telefon.

Bilo me je groza. Finančno je bil to skok brez mreže. Najemodajalec mi je kmalu namignil, da pes ni zaželen. »Sosedje se pritožujejo,« je rekel, čeprav Svit ni lajal ponoči. V meni je vzplamtela utrujenost, tista stara. Skoraj sem se odločila, da ga dam v zavetišče. Skoraj.

Namesto tega sem sprejela še eno odločitev, ki je spremenila vse: preselila sem se. Bojan mi je povedal za starejše gospo, Petro, v Mostah, ki je oddajala manjše stanovanje in ji pes ni bil problem. Najemnina je bila nižja, ampak stanovanje je bilo bolj vlažno. Po stenah je včasih dišalo po plesni in po starem lesu. Vendar je bilo moje. In Svitovo.

Z novo službo v manjši pekarni v centru sem delala zgodaj. Včasih sem ob štirih zjutraj hodila po praznih ulicah, ko je bil zrak ostro mrzel in je Ljubljana dišala po dimu in po svežem kruhu hkrati. Svit je hodil z mano do vogala, potem ga je Petra vzela k sebi, dokler se nisem vrnila. Ni bilo idealno. Bilo je logistično krpanje. Ampak delovalo je.

Največja sprememba je bila tiha. Po nekaj mesecih sem šla na prvi termin pri psihologinji, ki sem ga dobila po napotnici. Čakalnica je bila pregreta, ljudje so gledali v tla. Jaz sem v žepu stiskala Svitu ovratnico, ker sem jo po nesreči prinesla s sabo. Vonj po njegovem vratu, po tisti mešanici šampona in pasjega znoja, me je držal pri miru.

Ko sem začela govoriti, nisem govorila o Mateju. Nisem govorila o službi. Govorila sem o večerih, ko sem sedela na tleh in se nisem mogla premakniti, Svit pa je ležal ob meni in dihal. O tem, kako sem se ga včasih bala imeti rada, ker sem vedela, da me bo bolelo. O tem, kako sem bila včasih jezna nanj, ker me je prisilil ven, ko sem hotela izginiti.

Sčasoma sem opazila, da se smejim. Ne veliko, ampak resnično. Da se v pekarni pogovarjam z ljudmi. Da Mateju lahko mirno odgovorim, ko mi piše glede pošte. Da ne iščem več tišine kot kazni. Svit ni bil terapija. Bil je obveznost, ki je postala vez.

Še vedno imam slabe dni. Ko se mi zdi, da sem spet na začetku. Ko mi veter prinese vonj po mokrem asfaltu in me vrne v tisto stopnišče s krvjo. Takrat se Svit stisne ob mojo nogo, njegova toplota mi gre skozi hlače, in jaz se spomnim, da sem že enkrat vstala.

Včasih se vprašam, ali sem ga rešila jaz ali on mene. In bolj me zanima nekaj drugega: kje je meja med odgovornostjo in lastno svobodo, če ti nekdo s krvavim tačkom potrka na vrata? Bi jo vi zaprli, če bi vedeli, da bo to spremenilo vse?