Brez zibke, brez pleničk: Domov s hčerko v prazno stanovanje

»Nimaš še pleničk? Pa saj si vedel, da prideva danes!« sem skoraj zakričala, ko sem s komaj tedensko hčerko v naročju stala na pragu najinega stanovanja v Šiški. V zraku je visel vonj po zatohlem, v predsobi pa so ležali še isti čevlji kot pred tremi tedni, ko sem odšla v porodnišnico. Dario je stal ob vratih, z očmi, ki so se izogibale mojega pogleda, in z rokami globoko v žepih.

»Oprosti, Tanja, res sem hotel… Ampak šef mi je včeraj spet naložil nadure. Komaj sem prišel do trgovine, pa še tam… Saj veš, vse je zaprto po sedmih.«

V meni je vrelo. Vse tiste ure v porodnišnici, ko sem si predstavljala, kako bom prvič položila Evo v njeno zibko, kako bo Dario stal ob meni in me objel… Vse to se je razblinilo v trenutku, ko sem zagledala prazen kot v spalnici. Nobene zibke. Nobenih pleničk. Nobene odejice. Samo kup neoprane posteljnine in nekaj starih revij na tleh.

»Dario, jaz ne morem… Ne morem sama!« sem zajokala. Eva je začela jokati z menoj, njen droben glas pa je napolnil stanovanje z novo bolečino. Dario je stopil bližje, a sem ga odrinila.

»Zakaj nisi ničesar pripravil? Saj si vedel! Saj si obljubil!«

»Tanja, prosim… Saj veš, da mi ni vseeno. Ampak služba… Šef mi grozi z odpovedjo. Če izgubim službo, kako bova preživela?«

V tistem trenutku sem ga sovražila. Sovražila sem ga, ker je bil šibek. Ker ni znal postaviti mene in Eve na prvo mesto. Ker sem bila sama – popolnoma sama – v trenutku, ko bi morala biti najbolj ljubljena.

V naslednjih urah sem kot robot premetavala stare vrečke iz Mercatorja in iskala vsaj kakšno pleničko ali odejico. Poklicala sem mamo v Domžale.

»Mama, nimava ničesar za Evo. Lahko prideš?«

Njena tišina na drugi strani me je zabolela še bolj kot Darijeva odsotnost.

»Tanja… Saj veš, da nimam avta. In veš, kako je z očetom…«

Oče je bil že leta bolan in mama je bila ujetnica njegove oskrbe. Vedno sem bila tista močna hči, ki ne prosi za pomoč. Tokrat pa sem bila razbita.

Ko se je stemnilo, sem sedela na kavču z Evo v naročju in gledala Darija, ki je nemočno brskal po spletu za trgovinami, ki bi še bile odprte.

»Mogoče bi lahko šla do Lidla v Moste…« je zamrmral.

»Pusti. Prepozno je.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi podira svet. Vse tiste slike srečnih družin iz revij so bile laž. Nihče ni govoril o tem, kako je biti mama v Sloveniji leta 2024 – ko so cene hrane šle v nebo, ko so porodniške nizke, ko partnerji izgorevajo v službah in pozabijo na vse drugo.

Naslednje jutro sem se zbudila ob petih. Eva je jokala od lakote. Prsi so me bolele, mleka ni bilo dovolj. Dario je spal na kavču, ker sva se ponoči spet sprla.

»Zakaj si sploh želel otroka, če nisi sposoben poskrbeti za naju?« sem mu zabičala prejšnji večer.

On pa: »Tanja, ne govori tako… Saj se trudim.«

A trud ni bil dovolj. Ne za Evo. Ne zame.

Okoli devetih sem zbrala pogum in šla do sosedov – starejši zakon, gospa Marija in gospod Jože.

»Marija… Oprostite, ampak nimam pleničk za Evo. Bi mi lahko posodili kakšno?«

Marija me je pogledala s tistim toplim pogledom, ki ga imajo samo babice.

»Seveda, draga moja! Pridi noter.«

V njeni kuhinji sem prvič po dolgem času začutila toplino doma. Marija mi je dala paket pleničk in nekaj otroških oblačil od vnukinje.

»Veš, Tanja… Včasih moraš prositi za pomoč. Nič ni narobe s tem.«

Ko sem se vrnila domov, je Dario že odhajal v službo.

»Tanja… Danes bom prej doma. Obljubim.«

Nisem mu verjela. In res – ob devetih zvečer ga še vedno ni bilo.

Tiste dni sem živela kot senca same sebe. Vsak dan isti krog: hranjenje Eve, iskanje pleničk po sosedih, solze zaradi Darijeve odsotnosti in občutek krivde, ker nisem dovolj dobra mama.

En večer sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Eva je spala v mojem naročju – končno mirna.

V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Tanja, življenje ni pravljica.«

Ampak zakaj nihče ne pove mladim mamam, kako zelo boli ta resnica? Zakaj nihče ne govori o tem, kako osamljene smo lahko ženske v Sloveniji – tudi če imamo partnerja?

Ko je Dario končno prišel domov tisto noč, sem ga pogledala naravnost v oči.

»Dario… Če se ne boš spremenil – če ne boš tukaj za naju – potem bom morala razmisliti o prihodnosti.«

Prvič po dolgem času me je objel in zajokal skupaj z mano.

A vprašanje ostaja: Koliko žensk še vedno joka ponoči zaradi praznih obljub in praznih zibk? Kdaj bomo končno začeli govoriti o tem na glas?