Zapustil sem družino zaradi druge ženske: Odločitev, ki me preganja vsak dan

»A res misliš, da boš srečen z njo?« je tiho vprašala Maja, ko sem ji tistega večera v kuhinji povedal, da odhajam. Njene roke so se tresle, v očeh so ji sijale solze, ki jih je poskušala zadržati. Na mizi je stal krožnik z juho, ki je že zdavnaj izgubila toploto. Sin Luka je v sosednji sobi tiho risal, ne sluteč, da se mu bo življenje v nekaj minutah obrnilo na glavo.

»Ne gre za srečo, Maja. Gre za to, da… da ne morem več lagati sebi. Zaljubljen sem v Nino. Moram iti,« sem izrekel in se trudil zveneti odločno, čeprav me je v prsih stiskalo kot še nikoli.

Maja ni rekla ničesar več. Samo pogledala me je – tisti pogled, ki ga ne bom nikoli pozabil. Pogled razočaranja, izdaje in bolečine. Ko sem zaprl vrata za sabo, sem slišal njen tih jok in Luko, ki je vprašal: »Kje je oči?«

Tako se je začela moja pot navzdol. Prepričan sem bil, da delam prav – da sledim srcu in si končno dovolim biti srečen. Nino sem spoznal v službi; bila je nova sodelavka v naši ljubljanski pisarni. Njena energija me je prevzela – bila je smešna, drzna, polna življenja. Ob njej sem se počutil mlajšega, živega. Hitro sva postala nerazdružljiva; najprej kave po službi, potem večerje in na koncu skrivna razmerja v hotelskih sobah.

Ko sem se odločil zapustiti družino, mi je Nina obljubila novo življenje – brez starih zamer, brez rutine in vsakodnevnih skrbi. »Z mano boš lahko dihal s polnimi pljuči,« mi je šepetala v uho. Verjel sem ji. Verjel sem sebi.

A resničnost naju je hitro dohitela. Najprej so prišli pogledi sodelavcev – šepetanje za hrbtom, začudeni pogledi na hodniku. Potem so prišli problemi z Luko; ni me hotel videti, ko sem ga želel obiskati. Maja mi je pošiljala kratka sporočila: »Luka te pogreša, a ne želi govoriti.« Vsak dan sem čakal na kakšno novico o njem – ali je dobro jedel, ali je spet risal tiste svoje robote.

Nina ni bila pripravljena na to breme. »Nisem tvoja terapevtka!« mi je nekega večera zabrusila, ko sem ji potožil o krivdi in skrbeh za sina. »Če si hotel ostati družinski človek, bi moral ostati doma.«

Stanovanje na Viču, ki sva ga najela skupaj, je postalo utesnjeno. Najprej so izginile skupne večerje; potem so izginili skupni vikendi. Nina je začela prihajati domov vedno kasneje – službene zabave, izleti s prijateljicami. Jaz pa sem sedel na kavču in gledal slike Luko na telefonu.

Po nekaj mesecih je Nina rekla: »Mislim, da tole ne gre več.« Ni jokala, ni bila žalostna – samo hladna in odločena. »Ti si še vedno tam – pri svoji družini. Jaz pa nočem biti rezerva.«

Ostal sem sam v praznem stanovanju. V hladilniku so stale tri steklenice piva in polovička stare pice. Vse moje stvari so bile zložene v škatlah – kot bi bil še vedno na poti nekam drugam.

Poklical sem Majo. Dolgo ni dvignila. Ko se je končno oglasila, sem slišal njen utrujen glas: »Kaj hočeš?«

»Rad bi videl Luko. Rad bi… govoril s tabo.«

»Prepozno je za pogovore, Miha. Luka te bo videl, ko bo pripravljen. Jaz pa… jaz moram naprej.«

V tistem trenutku sem prvič zares občutil težo svojih dejanj. Ni šlo več samo za mene in moje želje – šlo je za razbito družino, za otroka brez očeta doma, za ženo brez moža ob strani.

Začel sem obiskovati psihologa na Zaloški cesti. Prvič v življenju sem moral priznati: nisem junak svoje zgodbe. Sem tisti, ki je pobegnil pred odgovornostjo in pustil za sabo ruševine.

V službi so me gledali postrani; nekateri so me ignorirali, drugi so mi tiho privoščili neuspeh. Mama me ni hotela videti – »Tako si me razočaral, Miha! Kako si lahko to naredil svoji družini?« Oče je samo odkimal z glavo in rekel: »V življenju moraš znati stati za svojimi dejanji.«

Vsak dan sem se vračal v prazno stanovanje in poslušal tišino. Včasih sem ponoči hodil po Tivoliju in opazoval družine na sprehodu – očetje z otroki na ramenih, mame s skrbnimi pogledi. Spraševal sem se: Kje sem izgubil sebe? Kdaj sem postal človek, ki ga ne prepoznam več?

Po enem letu mi je Maja dovolila obiskati Luko za eno popoldne. Bil je zadržan; komaj me je pogledal v oči. Skupaj sva šla na sladoled v Zvezdo in sedela na klopci pred Mestno hišo.

»Zakaj si šel stran?« me je vprašal čisto potiho.

»Naredil sem napako, Luka. Veliko napako.«

»A boš še kdaj prišel domov?«

Nisem imel odgovora. Samo objel sem ga in začutil njegove drobne roke okoli svojega vratu.

Zdaj minevajo tri leta od tistega večera v kuhinji. Maja ima novo življenje; Luka raste brez mene ob strani. Jaz pa sedim tukaj in pišem to zgodbo – morda zato, ker upam na odpuščanje ali vsaj razumevanje.

Vsak dan se sprašujem: Ali si zaslužim drugo priložnost? Ali lahko človek popravi napake iz preteklosti ali so nekatere rane pregloboke? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?