Zaprta vrata: Zgodba o koncu in novem začetku po 30 letih zakona
»Ne morem več, Marija,« je rekel s tistim tihim, skoraj sramežljivim glasom, ki ga je uporabljal, kadar je hotel biti nežen, a je v resnici le bežal pred odgovornostjo. Stal je v hodniku, v eni roki je držal staro usnjeno torbo, v drugi pa ključe, ki so mu drseli med prsti. V tistem trenutku sem vedela, da je konec. Ni bilo nobene drame, nobenega kričanja, le tišina, ki je bila težja od vseh besed, ki sva jih izrekla v zadnjih letih.
»Kaj to pomeni, Jože? Kam greš?« sem komaj izdavila, čeprav sem odgovor že poznala. V njegovih očeh ni bilo več tiste topline, ki me je nekoč grela, le utrujenost in odločnost, ki je nisem prepoznala. »Moram stran,« je rekel in pogledal stran, kot da bi ga bilo sram. »Trideset let je dovolj. Ne najdem več sebe tukaj.«
Ko so se vrata za njim zaprla, sem obstala v sredi dnevne sobe, obkrožena s fotografijami, ki so zdaj postale le še spomini na nekaj, kar je izginilo. Na polici je še vedno stala najina poročna slika, na kateri sva se smejala, kot da naju nič ne more ločiti. Zdaj sem bila sama, v stanovanju, ki je bilo nenadoma preveliko in prehladno.
Prvi dnevi so bili najtežji. Vsak zvok v stanovanju me je prestrašil, vsak pogled skozi okno me je spomnil na to, kako sva skupaj zalivala rože na balkonu, se smejala sosedom in se prepirala zaradi malenkosti. Zdaj sem zalivala rože sama, a so se začele sušiti, kot da bi tudi one čutile praznino.
Moja hči, Tanja, je prvič prišla na obisk teden dni po tem, ko je Jože odšel. »Mami, kako si?« je vprašala previdno, kot da bi se bala, da se bom zlomila pred njo. »V redu sem,« sem lagala, čeprav sem komaj zadrževala solze. »Saj veš, da sem močna.«
A resnica je bila, da sem bila vse prej kot močna. Noči so bile najhujše. Ležala sem v postelji in poslušala tišino, ki je bila zdaj še bolj neznosna. Včasih sem se zalotila, da govorim na glas, kot da bi bil Jože še vedno tam. »Jože, si videl, kako je danes deževalo?« ali »Spet sem pozabila kupiti mleko.« A odgovora ni bilo.
Soseda Milena me je povabila na kavo. »Veš, Marija, nisi prva, ki se ji je to zgodilo. Moj Tone je šel pred petimi leti. Najprej sem mislila, da bom umrla od žalosti, potem pa sem začela živeti zase. Pridi k meni, bova skupaj gledali nadaljevanko.«
Sprejela sem povabilo, čeprav sem se počutila, kot da varam svojo žalost. A Milena je imela prav. Počasi sem začela opažati, da življenje teče naprej, čeprav se mi je zdelo, da se je moj svet ustavil.
V službi so me vsi gledali s pomilovanjem. »Če kaj potrebuješ, povej,« je rekla šefica, a sem vedela, da si vsi šepetajo za mojim hrbtom. V Sloveniji je še vedno sramota, če te mož zapusti po toliko letih. »Kaj si pa naredila, da je šel?« sem slišala, kako je rekla ena izmed sodelavk.
Nisem ji odgovorila. Kaj sem naredila? Sem bila preveč zahtevna? Premalo ljubeča? Sem ga preveč nadzorovala ali premalo poslušala? Vse te misli so me razjedale, dokler nisem nekega večera, ko sem pila čaj na balkonu, prvič pomislila, da mogoče ni vse moja krivda. Mogoče je tudi on iskal nekaj, česar mu nisem mogla dati. Mogoče sva oba izgubila sebe v vsakdanji rutini, v skrbi za otroke, za položnice, za hišo, za vse, kar naj bi bilo pomembno.
Tanja mi je prinesla vnuka, malega Nejca, ki je s svojimi štirimi leti znal razsvetliti še tako temen dan. »Babica, zakaj si žalostna?« me je vprašal, ko je risal sonce na moj hladilnik. »Nisem žalostna, samo malo sem utrujena,« sem mu rekla in ga stisnila k sebi. Njegov objem je bil kot obliž na rano, ki se ni in ni hotela zaceliti.
Nekega dne sem v trgovini srečala Jožeta. Bil je z drugo žensko, ki je bila mlajša, nasmejana, brez skrbi na obrazu. Pogledal me je, a ni rekel ničesar. Samo pokimal je, kot da sva si tujca. Srce mi je padlo v hlače, a sem se zadržala. Nisem hotela jokati pred njim. Ko sem prišla domov, sem prvič po dolgem času planila v jok. Jokala sem za vse izgubljene priložnosti, za vse neizrečene besede, za vse, kar bi lahko bilo, pa ni bilo.
A potem sem se odločila, da ne bom več žrtev. Prijavila sem se na tečaj slikanja, nekaj, kar sem si vedno želela, pa nikoli nisem imela časa. Spoznala sem nove ljudi, ženske, ki so imele podobne zgodbe. Skupaj smo se smejale, včasih tudi jokale, a vedno smo si stale ob strani.
Počasi sem začela uživati v svoji samoti. Zvečer sem si prižgala svečo, si nalila kozarec vina in poslušala glasbo, ki sem jo imela rada. Nič več nisem čakala, da se bo kdo vrnil domov. Dom sem postala jaz sama.
Tanja mi je rekla: »Mami, ponosna sem nate. Nikoli si nisem mislila, da boš tako močna.« Nasmehnila sem se ji in prvič po dolgem času sem verjela, da bom zmogla.
Včasih me še vedno preplavi žalost, ko zagledam stare fotografije ali ko slišim najino pesem na radiu. A zdaj vem, da življenje ne konča, ko nekdo zapre vrata za sabo. Včasih se takrat šele začne.
Se kdaj res lahko pripravimo na to, da ostanemo sami? Ali pa se moramo naučiti, da smo sami sebi dovolj? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?