Vrata, ki so ostala zaprta: Zgodba o materi, sinu in izgubljeni bližini

»Luka, samo juho sem ti prinesla!« sem skoraj zakričala skozi zaprta vrata, ki so se pred menoj zaloputnila z močjo, ki je odmevala po hodniku bloka na Viču. V rokah sem še vedno držala staro emajlirano posodo, iz katere se je kadilo. Vonj po goveji juhi se je pomešal z vonjem po razočaranju in osamljenosti.

V tistem trenutku sem obstala kot kip. Slišala sem, kako se na drugi strani vrat šepetata Luka in njegova žena Petra. Nisem razumela besed, a ton je bil dovolj – siten, nestrpen, kot bi bila jaz tista, ki moti mir v njunem domu.

»Marija, ne moreš kar tako prihajati!« je Petra zadnjič rekla prejšnji teden, ko sem jim prinesla potico. »Imava svoje življenje.« Takrat sem se nasmehnila in prikimala, a v resnici nisem razumela. Kako naj ne pridem? Saj sem njegova mama! Saj sem ga vzgajala sama, odkar je njegov oče umrl v prometni nesreči na cesti med Grosupljem in Ljubljano. Takrat sva bila samo midva.

Ko sem se počasi obrnila in stopila po stopnicah navzdol, sem čutila, kako mi nekaj v prsih razpada. Vse življenje sem živela za Luko. Ko je bil majhen, sem delala v dveh službah – dopoldne v trgovini Mercator, popoldne pa sem čistila pisarne na občini. Nikoli nisem šla na morje ali si kupila nove obleke, vse je šlo za njega: za njegove šolske izlete, za novo kolo, za študij na fakulteti. Ko je diplomiral iz računalništva, sem jokala od sreče.

A zdaj? Zdaj sem postala odvečna. »Preveč si posesivna,« mi je nekoč zabrusila Petra. »Luka potrebuje svoj prostor.« Pa saj ga ima! Živim sama v stari hiši v Šiški, on pa ima svoje stanovanje tukaj. Samo juho sem mu hotela prinesti – tako kot vsako nedeljo.

Ko sem prišla domov, me je pričakala tišina. V dnevni sobi so na polici stale slike: Luka kot otrok na sankah na Rožniku, Luka z diplomo v roki, Luka in jaz na Triglavu. Pogledala sem jih in začutila bolečino – kot bi mi nekdo iztrgal srce.

Telefon je zazvonil šele zvečer. Bila je moja sestra Anica.

»Marija, kaj je narobe? Slišim te po glasu.«

»Nič ni narobe,« sem lagala. »Samo utrujena sem.«

A Anica me pozna bolje kot kdorkoli drug.

»Spet si šla k Luki?«

»Samo juho sem mu nesla.«

»Marija, pusti juho! Fant ima ženo, družino… Moraš ga pustiti dihati.«

»Ampak jaz… jaz nimam nikogar drugega.«

Na drugi strani je zavladala tišina.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Petrine besede: »Imava svoje življenje.« Kdaj točno sem postala tujek v življenju lastnega sina? Kdaj sem izgubila pravico do njegove bližine?

Naslednji dan me je poklicala Petra.

»Marija, lahko prideš na kavo? Morava se pogovoriti.«

Srce mi je poskočilo – morda se bo vse uredilo! Oblekla sem svojo najboljšo obleko in spekla jabolčni zavitek.

Ko sem prišla k njima, me je Petra sprejela na hodniku. Luka ni bil doma.

»Marija, prosim… Razumi me. Luka ima stresno službo, potrebuje mir. Tvoja stalna prisotnost ga duši.«

»Samo pomagam mu! Saj veš, da ne zna kuhati…«

Petra me je pogledala naravnost v oči.

»Zdaj ima mene. In če bova imela otroke… Želim si svojega miru.«

Začutila sem solze v očeh.

»Ampak jaz… jaz nimam nikogar drugega.«

Petra je zavzdihnila.

»Morda bi si morala najti kakšen hobi ali prijatelje… Ne moreš živeti samo za Luko.«

Ko sem odhajala domov, sem prvič začutila pravo praznino. V trgovini so me pozdravile soseda Jožica in prodajalka Silva – a pogovori so bili površinski. Nihče ni vedel, kako zelo boli izguba otroka še preden umreš.

Dnevi so minevali v tišini. Vsak večer sem gledala slike in čakala na klic, ki ga ni bilo. Soseda Jožica me je povabila na balinanje v društvo upokojencev – a nisem imela volje.

Nekega dne pa me je poklicala socialna delavka iz centra za socialno delo.

»Gospa Marija, slišali smo, da ste pogosto sami. Bi želeli obiskati skupino za podporo starejšim?«

Najprej sem hotela odkloniti – a potem sem pomislila na Petro in njene besede o hobijih in prijateljih.

Prvič v življenju sem stopila iz svoje lupine. Skupina starejših žensk me je sprejela medse – skupaj smo šle na izlet na Bled, pekle piškote in se pogovarjale o otrocih in vnukih.

Počasi sem začela razumeti: Luka ima pravico do svojega življenja. Jaz pa moram najti smisel tudi zase.

Nekega večera me je Luka poklical.

»Mama? Kako si?«

Njegov glas je bil negotov.

»Dobro sem, Luka. Bila sem na Bledu s prijateljicami.«

Za trenutek je molčal.

»Vesel sem zate… In oprosti za tisto zadnjič.«

Solze so mi spolzele po licu.

»V redu je, Luka. Tudi jaz se učim postavljati meje.«

Ko sva odložila slušalko, sem pogledala skozi okno v noč nad Ljubljano in se vprašala: Ali lahko mati kdaj resnično spusti otroka iz srca? In ali lahko ženska najde smisel tudi potem, ko izgubi svojo najpomembnejšo vlogo?