Vedno sem dajala, zdaj pa ni več prostora zame – Izpoved slovenske mame o izgubljeni bližini
»Ne, mami, danes res nimam časa. Pokličem te jutri, prav?«
Telefon je utihnil. V dnevni sobi sem sedela na kavču, v rokah sem stiskala šalico mrzle kave in gledala skozi okno, kjer so se nad Ljubljano zbirali težki oblaki. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi je nekaj zlomilo globoko v prsih. Moj svet se je skrčil na tišino in odmev njenih besed.
Moja hči, Tjaša, je bila vedno moje vse. Ko sem bila še mlada, sem si obljubila, da bo imela boljše življenje kot jaz. Sama sem odrasla v majhni vasici pri Grosupljem, kjer so bile sanje o lastnem stanovanju v mestu le oddaljena pravljica. Ko sem se poročila z Andrejem, sva oba garala – on v tovarni, jaz kot medicinska sestra v UKC-ju. Vsak evro sva obračala dvakrat in varčevala za Tjašino prihodnost.
Spomnim se, kako sem ji vsak večer brala pravljice in ji obljubljala: »Nekega dne boš imela svoje stanovanje v Ljubljani. Ne bo ti treba skrbeti tako kot meni.«
Leta so minevala. Andrej je zbolel za rakom in ga ni bilo več. Ostali sva sami. Takrat sem še bolj stisnila pas in delala dvojne izmene. Ko je Tjaša končala študij na Filozofski fakulteti, sem prodala del zemlje pri Grosupljem in ji pomagala do pologa za majhno garsonjero v Šiški. Bila sem ponosna – to je bil moj dar zanjo, moje življenjsko delo.
A od tistega dne naprej se je nekaj spremenilo. Tjaša je postajala vse bolj oddaljena. Najprej so bili izgovori: »Mami, imam veliko dela za službo.« Potem so prišli novi prijatelji, fantje, potovanja. Včasih me ni poklicala po več tednov. Ko sem jo obiskala v njenem stanovanju, sem čutila, da sem tam tujec.
»Mami, ne premikaj mojih stvari!« mi je rekla nekega dne, ko sem hotela pospraviti njeno kuhinjo. »Tukaj imam svoj red.«
Bolelo me je. Včasih sem sedela na klopci pred blokom in čakala, da pride domov iz službe, samo da bi jo videla za nekaj minut. Sosedje so me gledali postrani – stara ženska, ki nima kam iti.
Enkrat sem ji predlagala: »Tjaša, zakaj ne bi skupaj šli na morje? Tako kot včasih.«
Pogledala me je s tistim odraslim pogledom, ki ga nisem poznala: »Mami, letos grem s prijatelji. Saj razumeš.«
Nisem razumela. Vsako leto sem sanjala o tem tednu na morju z njo. Zdaj pa…
Začela sem dvomiti vase. Sem bila preveč zaščitniška? Sem jo preveč dušila? Soseda Marija mi je rekla: »Otroci danes niso več taki kot mi. Imajo svoje življenje.«
Ampak ali ni prav, da si želim biti del njenega življenja? Ali ni prav, da pričakujem hvaležnost za vse žrtve?
Nekega večera sem ji poslala dolgo sporočilo:
»Tjaša, pogrešam te. Rada bi bila več s tabo. Vem, da imaš svoje življenje, ampak jaz sem še vedno tvoja mama.«
Odgovorila mi je šele naslednji dan:
»Mami, prosim ne pritiskaj name. Potrebujem svoj prostor.«
Takrat sem prvič začutila resnično praznino. Kot bi mi nekdo iztrgal srce iz prsnega koša in ga pustil nekje daleč stran.
Začela sem hoditi na dolge sprehode po Tivoliju. Opazovala sem mlade družine – mame z vozički, očete z otroki na ramenih. Spraševala sem se: Kje sem jaz zgrešila? Zakaj moja hči ne potrebuje več moje bližine?
Nekega dne me je poklicala s tresočim glasom: »Mami… razšla sva se z Markom.«
V trenutku sem bila pri njej. Objela sem jo in ji kuhala čaj. Prvič po dolgem času sva sedeli skupaj na kavču in se pogovarjali dolgo v noč.
A že čez nekaj dni je bilo vse po starem. Spet je bila zaposlena, spet ni bilo časa zame.
Začela sem obiskovati skupino za samopomoč v Centru za socialno delo. Tam so bile druge mame – nekatere so jokale zaradi sinov v tujini, druge zaradi vnukov, ki jih ne poznajo. Skupaj smo iskale odgovore.
»Mogoče moramo spustiti,« je rekla ena od njih. »Mogoče moramo sprejeti, da nismo več središče njihovega sveta.«
A kako naj spustim? Kako naj sprejmem prazno stanovanje in tišino?
Pred nekaj tedni me je Tjaša povabila na kosilo za rojstni dan. Sedeli sva v restavraciji na Trubarjevi in prvič po dolgem času sva se smejali kot nekoč.
Ko sva se poslovili, me je objela in rekla: »Hvala za vse, mami.«
A ko sem prišla domov, me je spet preplavila žalost. Je to dovolj? Je to vse, kar mi ostane?
Vsak večer sedim ob oknu in gledam luči mesta. Sprašujem se: Ali smo matere res obsojene na to praznino? Ali lahko kdaj najdemo mir s tem, da smo dale vse – in ostale same?
Kaj vi mislite? Je prav, da pričakujemo hvaležnost? Ali pa moramo preprosto sprejeti, da otroci odidejo – in nas pustijo za sabo?