Skrivnostna Samota: Zakaj Ostajam Sama pri 42-ih
»Spet sama?« je mamin glas zvenel skozi telefon ostro kot rezilo. Sedela sem na balkonu svojega stanovanja v Šiški, gledala v deževno popoldne in stiskala šalico kave, kot bi mi lahko toplota iz nje napolnila praznino v prsih. »Mami, prosim, ne danes,« sem zašepetala, a ona ni odnehala. »Veš, da si že stara 42. Kdaj boš končno našla koga? Saj nisi grda, samo… nekaj je narobe s tabo.«
Vsakič znova me te besede zarežejo globlje kot prvič. Včasih se vprašam, ali je res z mano kaj narobe. V Ljubljani ni težko najti družbe – galerije, koncerti, celo pohodi na Rožnik – povsod so ljudje, ki iščejo nekaj več. A jaz? Jaz sem vedno tista, ki ob koncu večera ostane sama s svojimi mislimi.
Pred nekaj meseci sem spoznala Mateja. Bil je prijazen, duhovit, imel je tiste modre oči, ki so me spominjale na otroštvo ob Bohinjskem jezeru. Povabil me je na večerjo v staro gostilno pod Gradom. Med nama je bila iskrica, a ko sva se pogovarjala o prihodnosti, sem začutila tisto znano tesnobo. »Veš, jaz si želim družine, otrok…« je rekel. Pogoltnila sem cmok in se nasmehnila: »Jaz pa ne vem več, če si to sploh želim.«
Ko sem prišla domov, sem dolgo sedela v temi. Spomnila sem se očeta, ki je odšel, ko sem bila stara deset let. Mama je jokala v kuhinji, jaz pa sem skrivaj poslušala skozi vrata. Od takrat naprej sem se naučila biti močna – ali pa vsaj tako misliti. Vsaka zveza v mojih dvajsetih in tridesetih se je končala podobno: moški so želeli več bližine, jaz pa sem bežala stran. »Ne znaš ljubiti,« mi je zadnji rekel Peter, ko je odhajal s kovčkom v roki.
V službi me imajo za uspešno – vodim ekipo v oglaševalski agenciji, sodelavci me spoštujejo. A ko pride petek popoldne in vsi govorijo o vikend načrtih s partnerji in otroki, se počutim kot tujec v lastnem življenju. Včasih si želim, da bi lahko samo enkrat rekla: »Tudi jaz grem domov k nekomu.«
Pred nekaj tedni sem šla z mamo na kosilo v Trnovo. Med nama je visela tišina. »Veš, Ana,« je začela previdno, »včasih se bojim, da boš ostala sama do konca življenja.« Pogledala sem jo in prvič brez strahu rekla: »Mogoče pa ni nič narobe s tem.« Njene oči so se napolnile s solzami. »Ampak jaz sem si želela vnuke…«
V tistem trenutku sem začutila težo vseh njenih pričakovanj na svojih ramenih. Koliko žensk pri nas živi za to, da izpolnjujejo želje drugih? Koliko nas se ponoči zbudi z občutkom krivde, ker nismo dovolj? Dovolj dobre hčere, partnerke, matere?
Včasih me prijateljice povabijo na dekliški večer. Pijemo vino in se smejimo zgodbam o zmenkih. Ena za drugo so poročene ali v resnih zvezah. »Ana, ti si tako lepa in pametna – zakaj si še vedno sama?« me vprašajo. Vedno odgovorim s šalo: »Ker imam rada mir.« A resnica je bolj zapletena.
Nekega večera sem sedela na klopci ob Ljubljanici in opazovala parček, ki se je držal za roke. V meni se je prebudila stara rana – tista praznina po očetu in občutek, da nikoli nisem bila dovolj ljubljena. Mogoče zato ne znam sprejeti ljubezni? Mogoče zato vedno izberem moške, ki niso pripravljeni ostati?
Pred kratkim sem začela hoditi na terapijo k psihologinji Mojci. Prvič v življenju sem si dovolila govoriti o svojih strahovih naglas. »Ana, kaj si vi želite? Ne vaša mama ali družba – vi sami?« me je vprašala. Dolgo nisem znala odgovoriti.
Zadnjič sem sanjala očeta. Prišel je k meni in rekel: »Ana, nisi ti kriva.« Zbudila sem se v solzah in prvič po dolgem času začutila olajšanje.
Danes vem: moja samota ni kazen ali napaka. Je prostor za rast in iskanje sebe. Mogoče bom nekoč našla nekoga, ki bo razumel moje rane in jih sprejel. Mogoče pa bom ostala sama – a to ne pomeni, da sem manj vredna.
Ko grem zvečer spat in poslušam dež na oknu, se vprašam: Ali lahko ženska v Sloveniji resnično izbere svojo pot brez občutka krivde? In ali smo pripravljeni sprejeti tiste med nami, ki so izbrali drugačnost?