Samo gostja v lastnem domu: Zgodba o mejah, družini in osebni sreči

»Maja, a boš še skuhala kavo za vse?« Taščin glas me predrami iz misli, medtem ko stojim ob oknu in gledam dežne kaplje, ki polzijo po steklu našega stanovanja v Šiški. Že četrti vikend zapored sedim v lastni kuhinji, a občutek imam, kot da sem nekje na obisku. Tast in tašča sta že zasedla kavč, Marko pa se je spet umaknil v delovno sobo pod pretvezo, da ima nujen Zoom sestanek. V resnici vem, da beži pred napetostjo, ki jo čutim samo jaz.

»Seveda,« izdihnem in si nadanem nasmešek, ki ga ne čutim več. Medtem ko pripravljam kavo, slišim taščin glas: »Veš, Maja, midva sva vedno imela odprta vrata za družino. Pri nas ni bilo skrivnosti.« Tast prikima in doda: »Danes pa mladi kar nekaj skrivajo. Saj ne rečem, ampak red mora biti.«

V meni vre. Vse odkar sva se z Markom preselila v to stanovanje, sem sanjala o svojem kotičku miru. O sobotnih jutrih v pižami, brez ličil, s knjigo v roki. Namesto tega vsak vikend čistim, kuham in poslušam pripombe o tem, kako bi morala bolje zalivati rože ali kako bi bilo bolje, če bi imela otroke. Marko? On vedno reče: »Pusti, saj bosta šla kmalu.« Ampak nikoli ne gresta kmalu. In nikoli ne reče ničesar.

Pred tremi leti sem izgubila mamo. Bila je moj steber. Oče je že dolgo pokojni. Ko sem spoznala Marka, sem si želela ustvariti svojo družino – toplino, razumevanje, podporo. A zdaj se počutim kot služkinja v lastnem domu. Moja prijateljica Petra mi je večkrat rekla: »Maja, postavi meje!« Ampak kako? Vsakič ko poskusim kaj reči, me preplavi krivda. Saj so vendar njegova starša. Saj so starejši. Saj samo želijo biti del najinega življenja.

Nekega nedeljskega popoldneva sem zbrala pogum. Tašča je ravno komentirala: »Veš, Maja, midva sva imela že pri tvojih letih dva otroka.« Tast je prikimal: »In hišo sva že gradila.«

V meni je nekaj počilo. »Mogoče pa nisva vsi za isto življenje,« sem rekla tiho, a dovolj glasno, da sta slišala. V sobi je zavladala tišina. Marko je pogledal izza vrat svoje sobe in hitro umaknil pogled.

»Kaj si rekla?« je vprašala tašča.

»Rekla sem, da mogoče nisem za to, da vsak vikend gostim obiskovalce. Da bi rada imela svoj mir. Da bi rada imela občutek doma.«

Tast se je namrščil: »A zdaj pa midva motiva?«

»Ne gre za to… Samo… Včasih si želim vikend zase. Za naju z Markom.«

Tašča je vstala in si popravila torbico: »No, če tako misliš… Saj veš, midva sva vedno mislila samo dobro.«

Marko je končno stopil iz sobe: »Mami, ati… mogoče pa res pretiravamo z obiski.«

V tistem trenutku sem prvič po dolgem času začutila olajšanje – in hkrati grozo. Kaj če sem zdaj uničila vse odnose? Kaj če bo Marko jezen name? Kaj če bom ostala sama?

Tisti večer sva z Markom sedela v tišini. On je gledal v tla. Jaz sem čakala na obsodbo.

»Zakaj mi nisi prej povedala, da te to tako moti?« je končno vprašal.

»Saj sem ti… Ampak nikoli nisi poslušal.«

»Nisem hotel prizadeti svojih staršev.«

»Kaj pa mene?«

Tišina. Potem je rekel: »Nisem vedel, da si tako nesrečna.«

Tisti teden ni bilo nobenega klica iz Grosuplja. Stanovanje je bilo tiho. Prvič po dolgem času sem si privoščila dolg tuš in branje knjige na kavču brez občutka krivde. A hkrati sem čutila praznino – kot da sem izgubila del sebe.

Naslednjo soboto sta tast in tašča vseeno prišla – brez najave. Tokrat sem odprla vrata in rekla: »Danes žal ne moreva gostiti nikogar.« Tašča me je pogledala kot tujko.

»Maja… Saj vendar sva družina!«

»Prav zato potrebujem svoj prostor.«

Marko mi je stal ob strani. Prvič.

Od takrat so obiski redkejši. Včasih še vedno pride do napetosti – opazke o tem, kako so včasih ženske znale potrpeti ali kako so otroci edina prava sreča v življenju. Ampak zdaj znam reči: »Ne.« Znam zaščititi svoj mir.

Včasih ponoči ležim budna in razmišljam: Sem sebična? Ali pa končno živim svoje življenje? Kje je meja med spoštovanjem do drugih in spoštovanjem do sebe?

Kaj vi mislite – ali ima ženska pravico do svojega miru tudi pred lastno družino? Bi vi znali reči ‚ne‘, če bi bili na mojem mestu?