Pokojnina, ki mi je vzela vse: Zgodba matere, ki je ostala sama za mizo

»A boš še dolgo gledala skozi okno, mama?« Markov glas me je predramil iz misli. Zunaj je deževalo, kaplje so polzele po steklu, jaz pa sem že petič ta teden stala ob oknu in čakala, da se bo kaj spremenilo. »Samo gledam, če bo Tina prišla prej iz službe,« sem odgovorila tiho. V resnici sem čakala, da bi kdo od njiju opazil, kako prazno je postalo moje življenje, odkar sem se upokojila.

Ko sem še delala v šoli kot kuharica, sem bila vsak dan med ljudmi. Otroci so me pozdravljali, sodelavke so me vabile na kavo. Zdaj pa… zdaj sem bila samo še mama in tašča, ki kuha kosila in pospravlja za drugimi. Ko sem se upokojila, sem si predstavljala, da bom končno imela čas za družino. Da bomo skupaj sedeli za mizo, se pogovarjali in smejali. A resničnost je bila drugačna.

Marko in Tina sta oba delala cele dneve. Ko sta prišla domov, sta bila utrujena in brez volje za pogovor. »Danes sem naredila tvojo najljubšo govejo juho,« sem rekla Marku tisti večer, ko je vstopil v kuhinjo. »Hvala, mama, ampak nimam časa. Moram še dokončati nekaj za službo.« Tina je samo pokimala in odšla v sobo. Ostala sem sama za mizo, pred mano pa je hlapela juha, ki je nihče ni hotel.

Vsak dan sem se trudila bolj. Pekla sem potico, pripravljala domače rezance, celo štruklje sem naredila po receptu svoje mame. Vse zaman. »Mama, ne rabiš toliko kuhati. Saj si lahko kaj naročimo ali pa si vsak sam pripravi kaj na hitro,« mi je rekel Marko nekega dne. Njegove besede so me zabolele bolj kot bi si želela priznati.

Začela sem dvomiti vase. Sem res postala odveč? Sem preveč vsiljiva? Včasih sem ponoči jokala v tišini svoje sobe, da me ne bi slišala. Pogrešala sem pogovore z možem Janezom, a njega ni bilo že več let. Po njegovi smrti sem se oklepala sina in njegove družine kot zadnje rešilne bilke.

Nekega popoldneva sem slišala Tino po telefonu: »Ne vem več, kaj naj naredim z njo. Ves čas je doma, vse mora imeti pod nadzorom… Saj razumem, da ji je težko, ampak jaz rabim svoj mir.« Njene besede so me zarezale globlje kot nož. Bila sem tuja v lastni hiši.

Poskušala sem najti smisel drugje. Prijavila sem se na tečaj kvačkanja v krajevni skupnosti. Tam so bile same gospe mojih let, vsaka s svojo zgodbo o osamljenosti in razočaranju. »Veš, Marija,« mi je rekla gospa Silva nekega dne, »otroci imajo svoje življenje. Mi pa moramo najti svojega.«

A kako naj ga najdem? Vse življenje sem bila mama in žena. Zdaj pa… kdo sploh sem?

Nekega večera je Marko prišel domov bolj zgodaj kot običajno. Usedel se je k meni v kuhinjo in dolgo molčal. »Mama… oprosti, če te kdaj zanemarimo. Samo… oba s Tino sva pod stresom in včasih pozabiva na druge.«

Solze so mi spolzele po licih. »Samo rada bi bila del vajinega življenja. Ne želim biti v napoto.«

»Nisi v napoto. Samo… mogoče bi si lahko našla še kakšno drugo veselje? Veš, midva bova vedno tu zate, ampak tudi ti si zaslužiš nekaj zase.«

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o tem, kaj mi je ostalo. Hiša je bila polna spominov na otroštvo mojega sina, na praznike in rojstne dneve, na smeh in prepire. Zdaj pa je bila tiha kot grob.

Naslednji dan sem šla na pokopališče k Janezu. »Veš, dragi moj… težko mi je. Vsi pravijo, da moram najti novo pot. Ampak kako? Kako naj začnem znova pri teh letih?«

Počasi sem začela sprejemati misel, da moram živeti tudi zase. Pridružila sem se prostovoljcem v domu starejših v naši občini. Tam so me potrebovali – ne kot mamo ali taščo, ampak kot Marijo.

A kljub temu me še vedno boli prazna miza vsak večer. Še vedno čakam na trenutek, ko bo kdo rekel: »Marija, danes pa sedi z nami.«

Se tudi vi kdaj počutite odvečne v lastni družini? Kje naj človek poišče smisel, ko ga doma nihče več ne potrebuje?