„Pojdi k svoji mami!” – Z novorojenčkom v otroški sobi, medtem ko mož išče mir

»Ne zdržim več, pojdi k svoji mami!« Matejev glas je prebil tišino naše spalnice kot strela. Lana je neutolažljivo jokala že četrto noč zapored, jaz pa sem sedela na robu postelje, z njo v naročju, in poskušala ujeti sapo med valovi izčrpanosti. Matej je ležal na drugi strani postelje, obrnil se je stran in si pokril ušesa z blazino.

»Matej, prosim… Saj veš, da ne morem kar oditi,« sem zašepetala, a je bil že pred vrati. Vrata so se zaloputnila. Ostala sem sama z Lano, ki je imela kolike in ni spala več kot dvajset minut skupaj. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi je svet skrčil na otroško posteljico in neprespane ure.

Naslednje jutro sem spakirala nekaj oblačil, plenice in Lano zavila v odejico. Mama mi je odprla vrata še v pižami. »Kaj pa vidva tukaj?« je vprašala, a odgovor je že poznala. V njenem pogledu sem prepoznala mešanico skrbi in tiste tihe sodbe, ki jo poznajo vse slovenske mame: ‚Saj sem ti rekla.‘

V dnevni sobi je dišalo po kavi in kruhu. Oče je bral časopis in le na hitro dvignil pogled. »Boš ostala dolgo?« je vprašal. Nisem vedela. Nisem imela odgovora. Lana je spet zajokala in mama jo je vzela v naročje. »Daj, pojdi malo spat. Jaz bom pazila nanjo.«

A nisem mogla spati. Ležala sem v svoji stari sobi, med plišastimi medvedki in plakati iz srednje šole, in poslušala, kako Lana joka v dnevni sobi. Vsak njen jok me je rezal globlje kot nož. Po glavi so mi rojile Matejeve besede: »Ne zdržim več.« Ali res ne zmoreva skupaj? Ali sem res tako slaba žena?

Popoldne me je poklicala prijateljica Petra. »Si v redu?«

»Ne vem več, kaj naj naredim. Matej pravi, da ga Lana spravlja ob pamet. Da potrebuje mir za službo. Da naj grem k mami, dokler ne bo bolje.«

Petra je zavzdihnila: »Veš, koliko žensk poznam, ki so morale po porodu domov? Kot da so same krive za vse.«

V naslednjih dneh sem se trudila biti hvaležna za pomoč staršev, a vsak njihov pogled me je spominjal na to, da sem se vrnila kot poraženka. Mama mi je kuhala juho in me spraševala, če sem poklicala Mateja. Oče je vsak večer gledal poročila in komentiral: »Mladi danes res nimate potrpljenja.«

Lana je še naprej jokala. Noči so bile dolge in polne tesnobe. Ko sem jo zibala ob oknu in gledala luči Ljubljane v daljavi, sem si želela samo eno stvar: da bi Matej prišel ponjo, me objel in rekel, da bomo zmogli skupaj.

Namesto tega sem dobila sporočilo: »Upam, da se Lana umiri. Jaz rabim nekaj dni miru.«

Vsak dan sem se bolj počutila kot tujec v lastnem življenju. Ko sem šla z vozičkom po soseski, so me sosedje pozdravljali s tistim sočutnim nasmehom: »A si spet doma? Kako pa Matej?«

Nekega večera sem zbrala pogum in poklicala Mateja.

»Matej, ali sploh še želiš biti z nama?«

Na drugi strani je bila tišina.

»Ne vem več, Ana. Preveč si živčna. Lana ves čas joka. Jaz rabim mir.«

»Tudi jaz rabim mir! Ampak Lana naju potrebuje oba! Saj nisem si sama izmislila teh neprespanih noči!«

»Ti si hotela otroka… Jaz nisem vedel, da bo tako težko.«

Zlomilo me je. Prvič sem zajokala pred njim po vseh teh mesecih.

Mama me je našla v kuhinji s solzami na obrazu.

»Ana, vsak zakon ima težke trenutke. Tudi midva z očetom sva jih imela. Ampak midva sva bila skupaj.«

»Ampak on noče biti skupaj! Noče niti poskusiti!«

Mama me je objela in prvič po dolgem času nisem čutila sramu.

Naslednje dni sem začela razmišljati o sebi. O tem, kaj si želim kot ženska, ne samo kot mama ali žena. Lana je počasi začela manj jokati. Vsak njen nasmeh mi je dal novo moč.

Po dveh tednih mi je Matej napisal: »Lahko prideta domov? Mogoče bi poskusila še enkrat.«

Srce mi je razbijalo. Hotela sem verjeti, da bo drugače. A ko sva prišli domov, je bilo vse enako – tišina, napetost, občutek krivde.

Nekega večera sem Lano držala v naročju in gledala Mateja, ki je sedel za računalnikom.

»Matej, ali sploh veš, kaj pomeni biti družina?«

Ni odgovoril.

Tiste noči sem prvič pomislila: mogoče pa ni problem v meni. Mogoče ni sramotno priznati poraza – če to pomeni rešiti sebe in svojo hčerko pred življenjem v tišini in osamljenosti.

Danes sva z Lano še vedno pri mojih starših. Vsak dan znova iščem pogum za novo življenje – brez Mateja ali z njim, če bo pripravljen zrasti skupaj z nama.

Včasih se vprašam: Je res bolje vztrajati za vsako ceno? Ali ni bolj pogumno oditi in začeti znova?